Pelhanova "zarezana" cesta
Očitki, da se interpelacije o delu ministra za kulturo lahko domisli le LDS, ne držijo povsem. Pred dobrimi dvanajstimi leti je bila interpelacija proti kulturnemu ministru - tedaj je bil na tem položaju Sergij Pelhan - že vložena; skupaj z nezaupnico tedanjemu ministru za šolstvo in šport Slavku Gabru in ministru za okolje Pavlu Gantarju so jo vložili Zeleni Slovenije. Kot razlog, zakaj bi morali omenjeni ministri oditi (v nasprotju s sedanjo interpelacijo proti Simonitiju, ki obsega skoraj 60 strani, so utemeljitev zapisali na dobrih dveh straneh), so zapisali, da so Gaber, Pelhan in Gantar krivi, ker so organizatorji priprave poletov v Planici pri dovažanju snega "zarezali cesto" v ledeniško dolino Tamar. Vendar pa interpelacije poslanci niso obravnavali, saj je bila vložena v nasprotju z zakonom in ustavo, ki določata, da se mora pod besedilo podpisati najmanj deset poslancev. Pod interpelacijo se je namreč (po razcepih stranke) namesto poslancev podpisal kar predsednik sveta Zelenih Slovenije Ivan Tomše.
Če odmislimo omenjeno interpelacijo, je bilo doslej v državnem zboru vloženih 20 interpelacij. Največ - po tri - se jih je nanašalo na delo zunanjih (med interpeliranci so se znašli Dimitrij Rupel, Zoran Thaler in Lojze Peterle) ter notranjih ministrov (Igor Bavčar, Mirko Bandelj in Rado Bohinc), s po dvema interpelacijama sledijo pravosodno ministrstvo (Miha Kozinc in Meta Zupančič), ministrstvo za obrambo (Jelko Kacin in Alojz Krapež), za zdravje (Božidar Voljč in Dušan Keber) in finance (obakrat Mitja Gaspari). Po enkrat pa se je interpelacija nanašala na ministra za gospodarstvo (Maks Tajnikar), ministra za kmetijstvo (Ciril Smrkolj), ministra za šolstvo (Slavko Gaber) in ministra za okolje in prostor (Janez Kopač). Dve interpelaciji sta bili vloženi proti celotni vladi. Zadnja, tik pred državnozborskimi volitvami leta 2004, zaradi neuresničenih predvolilnih obljub, slabega upravljanja države in razraščanja korupcije ter klientelizma, ki jo je tedanji vodja opozicije Janez Janša v predvolilnem boju nedvomno uspešno izkoristil. Zanimivo je, da pri ministrstvih, ki so obstajala v vseh vladah, ni bil interpeliran noben minister za promet, prav tako pa tudi noben minister za delo.
Desnica opozorila na Ruplovo konfliktnost
Največ interpelacij je bilo v mandatih 1992-1996 in 1996-2000, ko je bilo v vsakem vloženih po sedem interpelacij. Pred tem sta bili (po sprejemu ustave, ki je opredelila interpelacijo, kakršno poznamo danes) vloženi dve interpelaciji, in sicer še v času Peterletove vlade v začetku leta 1992 proti zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu in v času prve Drnovškove vlade (junija 1992) proti notranjemu ministru Igorju Bavčarju. In kaj so pred štirinajstimi leti poslanci desnice (Nace Polajnar, Izidor Rejc, Žarko Pregelj, Ivan Pučnik, Stanko Buser, Rajko Pirnat, Danijel Starman…) očitali tedanjemu zunanjemu ministru? Dimitrij Rupel vodi zunanjo politiko nekoordinirano s politično usmeritvijo predsednika vlade. Posebna strateška napaka je postopek predlaganja tripartitnega sporazuma med Hrvaško, Slovenijo in Italijo. Diplomatske poteze zunanjega ministra pri urejanju vprašanj določitve meje s Hrvaško očitno kažejo pogajalsko inferiornost in diplomatsko nesposobnost Dimitrija Rupla, so navajali predlagatelji interpelacije in med drugim zapisali: "Ravnanje ministra ni bilo v skladu z njegovim položajem in pristojnostmi oziroma se sprašujemo, ali ne gre pri tem zgolj za popularizacijo svojega položaja, osebe in osebnih zvez, za samovoljno ravnanje in za izrazito konfliktno reševanje občutljivih diplomatskih zadev." Pri kasnejši utemeljitvi pa so podpisniki še dodali, da v prid Ruplove razrešitve govorijo tudi njegove značajske poteze, ki kažejo izrazito konfliktnost. A do obravnave interpelacije ni prišlo, saj je bila vladi premiera Peterleta izglasovana konstruktivna nezaupnica.
Prav tako skupščina ni odločala o interpelaciji proti notranjemu ministru Igorju Bavčarju, v kateri je skupina poslancev Demosa z Danielom Starmanom na čelu med drugim navajala, da so morali policisti v času, ko je bil Bavčar eden izmed kandidatov za mandatarja, po gostilnah in drugih javnih mestih ugotavljati razpoloženje državljanov do zamenjave vlade.
Pravosodni minister Miha Kozinc si je prislužil naziv najhitreje interpeliranega ministra: opozicija s SLS na čelu je interpelacijo zoper njega vložila že po petih mesecih ministrovanja (junija 1993). Razlog so bile navedbe v poročilu službe državne varnosti o Kozinčevem sodelovanju s to službo. K tem očitkom je opozicija dodala še prepočasno reorganizacijo sodstva. A vse to ni zadoščalo za Kozinčev padec. Nekaj mesecev kasneje je zaradi afere z ugodnimi stanovanjskimi posojili (R+3) odstopil sam.
Sporni chanel 5
Edini minister, ki se je na vročem stolu za interpelirance znašel dvakrat, je bil finančni minister Mitja Gaspari. Prva interpelacija ga je doletela leta 1994 zaradi podpisa državne garancije podjetju liberalnega demokrata Vladimirja Slejka Optimizem, druga pa v naslednjem mandatu (leta 1999), ko so očitki leteli predvsem na domnevno negospodarno ravnanje s proračunskim denarjem. Obakrat se je Gaspariju uspelo ubraniti: pri glasovanju ob prvi interpelaciji sta za njegov odhod glasovala celo dva poslanca manj (14), kot se jih je podpisalo pod besedilo interpelacije, pri drugem glasovanju so se podporniki in nasprotniki sicer razdelili točno na polovico (27 glasov za in 27 proti), a je tudi tokrat zmanjkalo kar precej do potrebnih 46 glasov za ministrov odhod.
Med najbolj burne interpelacije bi nedvomno lahko uvrstili interpelacijo o delu obrambnega ministra Jelka Kacina v začetku leta 1995 in interpelacijo o delu šolskega ministra Slavka Gabra štiri leta kasneje. Janševemu nasledniku na čelu obrambnega resorja Jelku Kacinu so zlasti v SDS očitali marsikaj: komunikacijske treninge, s katerimi naj bi nadziral zaposlene na obrambnem ministrstvu, kadrovske čistke na ministrstvu, draga potovanja s helikopterji in letali, uporabo službenih kreditnih kartic za nakup privatnih daril (na primer parfuma chanel 5), plačevanje domačega telefona s proračunskim denarjem… Razpravo o delu Jelka Kacina poznavalci ocenjujejo kot največji interpelacijski spektakel doslej, pobudnikom pa je za Kacinov odhod zmanjkalo šest glasov. Tudi pri interpelaciji proti Slavku Gabru se je opozicija s SDS na čelu močno potrudila in očitke nenehno dopolnjevala. Kršenje pravilnika o maturi v primeru Jankovićevega sina, kršitve računalniških avtorskih pravic, sporni postopki pri imenovanju ravnateljev, razraščanje korupcije… je le nekaj točk interpelacije. A je bila tudi tu koalicija pri glasovanju močnejša.
Vidne in nevidne posledice interpelacije
"Vsaka interpelacija vpliva na razmere v koaliciji; tudi če tega niti sami ne opazimo. Sklepajo se dogovori, nekatere stranke - pri tem je zlasti mojstrica SLS - izsiljujejo, pozicije postajajo šibkejše…" nam je dejal eden od nekoč vidnih politikov LDS. Posledice nekaterih interpelacij pa so bile v preteklosti zelo očitne - kot na primer posledice interpelacije o delu ministra za gospodarstvo Maksa Tajnikarja. Očitkov opozicije - "vpletenost v mafijske posle v Tamu" - poslanci sicer niso obravnavali, saj je predsednik vlade s predlogom za razrešitev prisilil Tajnikarja k odstopu. To je povzročilo odstop še preostalih treh ministrov ZLSD (Rada Bohinca, Sergija Pelhana in Rine Klinar), stranka pa je zapustila koalicijo. Ta odhod pa je vplival na vrsto nadaljnjih političnih razpletov, med drugim na naslednjo interpelacijo oziroma prvi padec ministra zaradi interpelacije. Ob začudenju vseh strank je moral ministrsko mesto zapustiti zunanji minister Zoran Thaler. Pomembnejšo vlogo kot očitki o nepravilnostih (ti so se nanašali na nenapredovanje v odnosih s Hrvaško in Italijo, prepočasno približevanje EU, nediplomatsko obnašanje…) so pri glasovanju odigrale užaljenost in zamere. Po novem opozicijska ZLSD koalicije ni bila več dolžna podpirati, za razrešitev pa je glasovala tudi koalicijska SKD, ki je na zunanjepolitičnem področju z LDS nenehno bila (prestižne) bitke, Thaler pa je dobro leto poprej zasedel ministrsko mesto, s katerega je odstopil prvak SKD Lojze Peterle…
Na vidne spremembe koalicijskih odnosov sta vplivali tudi interpelaciji proti ministru za zdravje Dušanu Kebru in proti ministru za notranje zadeve Radu Bohincu (poleg omenjenih je bila v prejšnjem mandatu vložena le še neuspela interpelacija proti ministru za okolje in prostor Janezu Kopaču, ki ga je bremenila predvsem njegova izjava glede ravnanja vlade po naravnih katastrofah, češ da ni realno, da bi vse, kar obljublja zakon, izpolnili). Ministroma Kebru in Bohincu se je sicer uspelo ubraniti, a so nekateri poslanci SLS - v prvem primeru sicer le eden, pri Bohincu pa pet - glasovali za odhod ministrov. To pa je razjezilo predsednika vlade Toneta Ropa, ki je SLS nagnal iz koalicije. Ob tem je sicer dopustil, da bi ministri te stranke (Franci But, Ivo Bizjak in Jakob Presečnik) ostali v vladi, a so v SLS ponudbo ocenili kot ponižujočo.
Drugi in doslej zadnji padec, ki se je zgodil kot posledica interpelacije, pa je bil odhod notranjega ministra Mirka Bandlja februarja 1999. Če je bil padec Thalerja za vladajočo LDS in premiera presenečenje, pa je bil padec Bandlja pričakovan, saj ga je dopustil sam Drnovšek. Ozadje, akterji in skrite spletke v aferi Vič-Holmec, zaradi katere je moral oditi, pa ostajajo kljub razpravam v parlamentu, obsežnim preiskavam na MNZ ter dolgotrajnim zaslišanjem pred preiskovalno komisijo še naprej skrivnostni.
Pravkar vložena interpelacija proti ministru za kulturo Vasku Simonitiju seveda ni usmerjena proti Jelku Kacinu, kot razmišljajo nekateri člani LDS - ne nazadnje se je predsednik stranke z njo strinjal, poslanci pa so morali pohiteti prav zaradi njegove prenagljene izjave o jesenski množici interpelacij. Že zdaj pa lahko napovemo, da opoziciji napad na Simonitija ne bo prav veliko prinesel. Ne le, da se bo minister gotovo obdržal, tudi občutnih pretresov v koalicijskih vrstah ne gre pričakovati. V javnosti bi nedvomno bistveno bolj odmevale obtožbe, ki bi se nanašale na zdravstveno ali šolsko področje, predsednik vlade bi se moral mnogo bolj potruditi, če bi hotel v parlamentu rešiti zunanjega ministra Dimitrija Rupla ali ministra za delo Janeza Drobniča (če bi slednjega sploh želel rešiti). Zato v liberalni demokraciji po volitvah napovedujejo nove obtožbe na račun ministrov - najprej naj bi se lotili "ministra za vse koalicije" in bivšega vidnega člana LDS Dimitrija Rupla. Pri tem bodo morda lahko kakšen očitek prepisali iz interpelacije, ki ga je leta 1992 proti Ruplu vložila desnica.
