Julija boste dopolnili 84 let. Človek se glede na vaše burno življenje vpraša, ali niste morda stari šele nekaj več kot šestdeset. Kakšna je formula za večno mladost? Morda prava kombinacija žensk, cigar in akcije v naravi?

Zame je od malih nog zelo pomemben šport, že s štirimi leti sem smučal. To zimo, od božiča do zdaj, sem bil štiridesetkrat na smučeh; naenkrat sem pretekel tudi do dvajset kilometrov. Poleti grem vsak dan na kolo za uro in pol.

Splošna formula za večno mladost ne obstaja, sestaviš jo sam. Nikoli se nisem utesnjeval, ne pri hrani ne v čem drugem. Gre za to, da ujameš sebi pisan ritem. Že desetletja grešim na enak način - ob cigarah in viskiju, kar mi očitno ne škodi. (Nasmeh.) Cigare kadim zadnjih petdeset let. No, nekaj stvari, ki imajo pozitiven vpliv, lahko izpostavim, recimo, da sem šel že pred petdesetimi leti v svoboden poklic, ven iz teatra, ko sem se začel ukvarjati s filmom.

Ljubezenske zveze naj bi z leti postajale vse bolj umirjene, vi pa ste pred kratkim ognjevito prekinili partnerstvo z nekdanjo stevardeso, precej mlajšo Džamilo Rušitovič. Morda prav mlajše ženske prispevajo k vaši neokrnjeni vitalnosti.

Prav gotovo. Že v Stari zavezi beremo, kako je Bog ustvaril svet in je ugotovil, da je Adamu dolgčas, zato je moral kot moški žrtvovati svoje rebro, da je dobil žensko za partnerico. Mislim, da moraš kot moški spoštovati žensko zato, ker je del tvojega telesa, ustvarjena iz tvoje kosti. (Nasmeh.) Ženska je božji dar.

So bile ženske pred desetletji bolj, enako ali manj prijetne, kot so danes?

Ženska je vedno produkt družbe. Začela se je vedno bolj osvobajati, kar je dobro, ker lahko le tako moškemu postane partner in ni več v podrejenem položaju, kot je bila denimo v 19. in začetku 20. stoletja. Glede odnosov pa mislim, da se je v seksualni revoluciji oziroma seksu, ki danes vlada, nekaj izgubilo. Če izhajam iz svoje mladosti, izkušenj in stikov z ženskami ne le pri nas, temveč tudi v svetu, je bilo zmeraj nekaj romantike. Ta romantika se je danes izgubila, kar je škoda.

Je to po vašem mnenju proces, ki ga ni mogoče ustaviti?

Vsi procesi se razvijajo, to je perpetuum mobile, dokler se spet ne bo pojavilo nekaj novega. Svet danes postaja veliko bolj realen in krut. Kakor se bo razvijala družba, tako se bodo prilagajali tudi ljudje, tako moški kot ženske.

Delali ste po vsej Evropi, tudi z ameriškimi režiserji, zato ste imeli tudi stike z nekaterimi hollywoodskimi divami. Ali prav tako zaznate razliko med takratnimi igralkami in današnjimi junakinjami Hollywooda?

Gre za enako razliko kot pri ženskah na splošno. Med letoma 1960 in 1970 je bil zaton samostojne B-produkcije, ker se je z letom 1972, 1973 zgodil vdor televizije, ki jo je pograbila. Potem so se pojavili Američani z velikimi spektakli, ki so včasih absurdni, vendar so perfektno narejeni. Ampak tako je tudi film izgubil romantiko, saj se je vse snemalo na bloke, s tem pa so se izgubljali stiki z ekipo. Za seboj imam več kot šestdeset let neprekinjenega profesionalnega dela. Film mi je zelo veliko pomenil, saj mi je tudi družbeno gledano prinesel veliko. Občutek imam, da se je moj odnos do filma dotaknil tudi odnosa do žensk.

V javnosti ste znani kot navdušen obiskovalec medijsko odmevnih družabnih dogodkov. Kaj bi popravili, kaj vas moti?

Vabila. Da se jih sploh ne preverja, zato se prireditev na višji ravni udeležujejo tudi nepovabljeni. Če gostitelj da pisna vabila, to pomeni, da je naredil selekcijo, komu jih pošlje. Na tak način, ko se potem dogodka na visoki ravni udeležijo nepovabljeni ljudje z ulice, prireditev izgubi svoj nivo.

Čeprav kar nekaj minulih mesecev niste bili tako pogosto na javnih prireditvah kot nekoč, ker si vaša bivša partnerica ni želela medijske pozornosti, se zdaj, kot pravite, vračate "na kraj zločina".

Tako je. Bodimo pošteni - igralec je ekshibicionist!

Če bi vam danes spet ponudili filmsko vlogo oficirja, bi jo z veseljem sprejeli. Obstaja kakšna vloga, ki vam je niso dodelili, pa ste si to želeli oziroma si še želite?

Ko enkrat prideš v kolesje filma, se vse začne vrteti. Zame film nikoli ni bil nekaj mističnega, na to sem začel gledati kot "job". Vsak ima neke posebne sposobnosti. Eden je doktor, vi ste novinarka. Če to službo opravljaš z ljubeznijo, se s tem identificiraš in potem niti ni pomembno, kaj bi ... Ima pa vsak želje, vi bi morda radi pisali za Times. Finta pri filmu je, da ne veš, kateri je tvoj zadnji. Vedno moraš biti maksimalno dober, dati v delo maksimalno količino svojega talenta, da dobiš legitimacijo, karto za naprej. Pa niti ni pomembno, ali je bil film, v katerem si nastopil, dober ali slab. Ti moraš biti tako dober, da te bo nekdo drug angažiral.

Pot do zdajEden redkih slovenskih džentelmenov se je rodil v Ljubljani leta 1922 v meščanski družini kot edinec. Njegovi starši so upravljali hotel A-kategorije v Planici, zato je zelo zgodaj prišel v stik z visoko družbo oziroma njenimi pravili vedenja in delovanja. Leta 1943, ko je bil star enaindvajset let, se je začel ukvarjati z gledališčem v ljubljanski Drami, že kmalu potem pa je njegova glavna strast postal film. Kot profesionalni igralec dela več kot šestdeset let. Še danes govori nemško, francosko, angleško, italijansko, malo pa tudi rusko. Za Demetrom Bitencem sta dva zakona in je oče edinke Marine. Javno pranje morebitnega umazanega perila iz odnosov z ženskami, ki jih ni imel malo, mu je tuje. Še ena tipična džentelmenska poteza.