Ta hrvaški pop genij, ki je spričo svojega talenta vedno dosegel osnovni cilj - ustvariti hit, pri čemer je inspiracije brez zadržkov pobiral od Krapine do Guadalahare, se je sicer rodil leta 1930 v Beogradu. Kulturna pestrost, ki ga je krasila, je nemara stvar njegovega rodu. Družina Kalogjera izhaja iz mesta Blato na Korčuli, njegov prastric Marko Kalogjera je bil nekoč splitsko-makarski škof, sicer pa daljni predniki Kalogjere izvirajo s Cipra, kjer še danes obstaja mesto Kalogjeros, ime Kalogjera pa nosi tudi ena od ulic v Rio de Janeiru.
V Zagrebu je začel študirati medicino, v glasbene vode pa ga je dokaj nehote uvedel Ivo Robić, ko ga je leta 1947 povabil, da igra klavir v njegovem spremljevalnem orkestru. Na neki način primerljivo s slovensko zgodbo o ansamblu bratov Avsenik, bendu, ki ga je Vilko Avsenik sestavil iz studijskih glasbenikov radijskega orkestra, je Kalogjera v hrvaško diskografijo uvedel princip "session mafije". Leta 1952 je namreč sestavil bend iz vrhunskih glasbenikov, ki je bil vedno na voljo za to, da v studiu odigra spremljavo za popevko. To je bil nastavek za pop mašinerijo, ki se je sočasno z razvojem Jugotona in kasnejše Croatia Records, s katerima je ime Nikice in njegovega brata Stipice Kalogjere najtesneje povezano, do dandanes razvila v najbolj dinamično delujočo glasbeno industrijo v regiji Slovenija-Hrvaška-Bosna, to je hrvaško glasbeno industrijo.Po prvem uspehu z Ivom Robićem, ki je leta 1957 posnel njegov napev za risanko o psu Švrčku, je leta 1961 udaril z mehiškim hitom Sombrero, ki ga je Jugoton v 100.000 primerkih prodal v časih, ko je bilo v Jugoslaviji registriranih vsega 70.000 gramofonov. Nato je v naslednjih treh letih nanizal Vratia se Šime, ponarodeli Čakule in Maškare ter večno splitsko himno Nima Splita do Splita iz leta 1964. S svojo verjetno največjo uspešnico vseh časov, skladbo Nono, dobri moj nono, v interpretaciji Tereze Kesovije in italijanske popevkarske veličine Claudia Ville (podobno kot na Slovenski popevki so se skladbe izvajale v dveh jezikih) je na splitskem festivalu zmagal leta 1969, dve leti poprej pa je s komadom Marija Elena lansiral Ivico Šerfezija, s katerim sta jo po Nemčiji prodala v 200.000 primerkih.
Za Šerfezija je nasploh napisal večino glavnih komadov, z izjemo Suze liju plave oči, ki je avtorstvo Kalogjeri verjetno edinega konkurenčnega komponista Djordjeta Novkovića. Skladba Čibu-čiba, za katero je sam sicer dejal, da je otroška, je v izvedbi njegove soproge Ljupke Dimitrovske leta 1970 postala najuspešnejša skladba glasbenega sejma MIDEM in kot taka doživela več kot dvajset svetovnih priredb. Leta 1972 je za Dubrovačke trubadurje napisal večni kajkavski hit Mi smo dečki, kaj pijemo stoječki, prvi hit Ženo, idi iz života mog iz leta 1988 pa mu dolguje tudi Jasmin Stavros. Spet podobno kot avtorji slovenskih popevk je pisanje besedil prepuščal književnikom in pesnikom, pri čemer je bil njegov vsaj na začetku najbolj redni sodelavec Arsen Dedić, ki se je v prvih letih pod komade podpisoval s psevdonimom Igor Krimov.Iz tega samo na najpomembnejše naslove zoženega seznama Kalogjerovih največjih uspehov je razvidna njegova stilska različnost oziroma sposobnost zložiti komad bodisi v maniri italijanske popevke, english beata, sinatrovskih jazzy harmonij, hrvaške ljudske zapuščine, v grškem, mehiškem, španskem ali kakem drugem melosu. Pač odvisno od priložnosti in pevca, ki je bil predviden, da bo pel, oziroma odvisno od trenutne mode. Leta 1972 je na slovenski popevki nastopil s komadom Ljubljanski zvon v intepretaciji Dimitrovske, v katerem se je popolnoma prilagodil zvočni podobi slovenske popevke oziroma jo je, kot to v uvodu k njegovi antologiji trdi hrvaški glasbeni kritik Dražen Vrdoljak, celo poglobil, saj naj bi ta komad v konkurenci tistega leta, ko so drugi komponisti skladali v "srednjeevropskem duhu", zvenel še najbolj avtentično "slovensko".
Ljubljanski zvon naj bi bil tudi prvi v slovenščini posneti pop singl, ki je bil prodan v več kot 100.000 primerkih. No, stvari so se obrnile in dandanašnja generacija slovenskih estradnikov, kot so Helena Blagne, Simona Weiss, Saša Lendero ali Werner, se zgleduje predvsem po njegovem "adria soundu", za katerega je verjel, da je lahko tudi svetovno uspešen. Ob neki priložnosti je dejal: "Kolikor mi je znano, v zadnjih nekaj letih nobena hrvaška pop pesem ni bila posneta v svetu, kar pomeni, da je hrvaška zabavna glasba v svetu neznana. To je napaka. Če pogledamo turizem, lahko vidimo, da si turisti v Španiji želijo slišati flamenko, v Grčiji pa sirtaki, medtem ko naši ansambli igrajo mednarodni repertoar, podobno kot v naših restavracijah strežejo dunajske zrezke in špagete namesto hrvaške hrane. Brez svoje glasbe in kuhinje se ne moremo profilirati v prvorazredno turistično deželo." Z izrečenim se lahko zgolj strinjamo, je pa čudno, da je to izjavil komponist, ki svoj uspeh dolguje prav "mednarodni glasbi".Nikica Kalogjera je bil skladatelj splošne glasbene prakse. Kljub približno 500 posnetim komadom in dejstvu, da je doma in na tujem najuspešnejši hrvaški skladatelj, se nikdar ni imel za genija, ki bi poklic komponista fetišiziral. Tako pravijo poznavalci in njegovi osebni prijatelji. Eden od njih, Željko Slunjski, sicer gonilna sila Festivala kajkavske popevke v Krapini, na kateri je Kalogjera v svoji žanrski raznolikost sodeloval od leta 1969 naprej in katerega slovenska različica je bil festival narečne popevke Vesela jesen v Mariboru, pravi: "Bil je veder, komunikativen, prisrčen in solidaren človek, ki je poleg Pere Gotovca verjetno najraje govoril po telefonu. Predvsem in zagotovo pa je Nikica Kalogjera največkrat izvajani hrvaški komponist vseh časov."
