Prvostopenjsko sodišče je Rudolfa in Borisa Pfeiferja obsodilo na zaporne kazni zato, ker naj bi si po njegovem mnenju od decembra 1993 do maja 1994 od Italijana Ermana Chasena priskrbela najmanj 33.184 ponarejenih kovancev po pet nemških mark in 30.346 ponarejenih kovancev po pet švicarskih frankov z namenom, da jih v Sloveniji spravita v obtok kot prave, kar sta delno po njegovih ugotovitvah tudi storila. Sodnik Gros je v obrazložitvi sodbe med drugim povedal, da sta obtoženca sicer poskušala prepričati sodišče, da nista vedela, da so kovanci ponarejeni, ker sta slepo zaupala Ermanu Chasenu, ki jima jih je prinašal iz Italije in jima zagotavljal, da je vse v redu z njimi. Sodišče jima ni verjelo in je bilo prepričano, da je bil v kazenskem postopku dokazan tudi naklep obtožencev.

Višje sodišče: "Dokazi so pomanjkljivi!"

Drugačnega mnenja je bilo višje sodišče. V obrazložitvi sodbe 3. oktobra letos je med drugim zapisalo, da imata pritožnika prav, ko navajata, da je prvostopenjsko sodišče zmotno sklepalo, da je obema obtožencema dokazan subjektivni element kaznivega dejanja. Po oceni višjega sodišča ni mogoče zanesljivo sklepati, da sta obtoženca vedela, da so kovanci ponarejeni, saj jih nista unovčevala na črnem trgu, temveč v menjalnici in banki, ki je še najbolj usposobljena za odkrivanje ponaredkov. Banka Koper je zaradi velike količine dvomila o pristnosti kovancev, vendar od zbirnega centra v Ljubljani nato ni dobila nobenega odgovora, da bi bilo z njimi kar koli narobe.

"Ker tako pravilno ugotovljena dejstva že sama zase potrjujejo zagovor obtožencev, da za ponaredke nista vedela, bi moralo imeti sodišče prve stopnje na voljo neizpodbiten nasproten dokaz, katerega obtožba ni ponudila. Ker je obravnavano kaznivo dejanje moč storiti le z direktnim naklepom, je potrebno storilcu dokazati, da je že tedaj, ko si je priskrbel denar, vedel, da je ta ponarejen. Katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bilo moč v danem primeru sklepati na navedeni subjektivni znak kaznivega dejanja, obtožba ne pove, temveč le zatrjuje, da sta obtoženca vedela, da so kovanci ponarejeni. Ob tako pomanjkljivih dokazih pa se tudi ostalo razlaganje sodišča prve stopnje o posrednih dokazih izkaže kot nezadostno..." še piše v obrazložitvi oprostilne sodbe višjega sodišča.

Spomini na pripor

"Obisk kriminalistov sem vzel kot pomoto, nesporazum, saj nisem imel kaj prikrivati," se 11. maja 1994, ko so v njegov dom v Ulici 2. prekomorske brigade 33 b v Kopru prihiteli kriminalisti, spominja 76-letni Rudolf Pfeifer. Kriminalisti so iskali samo njegovega sina Borisa, in ko so ga po hišni preiskavi odpeljali, se je po nasvetih svoje žene sam odpeljal za njimi do policijske postaje, ker je hotel zvedeti, kaj bodo storili z njegovim sinom.

"Tam me je nato zaslišal znanec, sicer soprog moje nekdanje sodelavke. Še dobro se nisem zavedel, kaj se dogaja, ko sem se že znašel v ozki celici. Tam je bil tudi človek, ki je bil obtožen umora. Tudi moj sin je delil celico z osebo, ki je imela na vesti enako kaznivo dejanje. Groza! Nisva se smela srečati, zato sva izkoriščala sleherno uro zraka in drug drugega opazovala skozi prašno mrežo na rešetkah. Trpel sem, predvsem zaradi sina, in upal, da se bodo zadeve hitro razčistile. Prepričan sem bil, da gre za zmoto. Nisem verjel, da bi nas naš dolgoletni prijatelj Ermano Chasen porinil v nečedne posle," se trenutkov, ki jih je preživel v priporu, spominja Rudolf Pfeifer. Za rešetkami je preživel dolgih 28 dni in še vedno mu v mislih zvenijo besede enega od paznikov: "Gospod Rudi, mediji so naredili svoje, vendar verjemite mi, zunaj imate še prijatelje, ki vam zaupajo."

Pravi prijatelji

Obisk kriminalistov na njegovem domu je močno odmeval v javnosti. O njem so z bombastičnimi naslovi poročali prav vsi mediji in skoraj na vsakem koraku se je govorilo o ponarejenih kovancih, ki naj bi jih Rudolf Pfeifer v obtok spravljal s sinom Borisom. Ker je bil z ženo vred pred upokojitvijo medijska osebnost (dolga leta je bil urednik ekonomskega informativnega programa na Televizije Koper Capodistria, Maria Pfeifer pa dolgoletna voditeljica italijanskega dnevnika in redaktorica kontaktnega programa v italijanskem jeziku), so se za njima obračali številni pogledi.

"Po vsem, kar je bilo napisano in izrečeno, se je bilo težko spopasti z javnostjo. Bivši kolegi, prijatelji, znanci … Vsak ima sicer pravico, da reagira po svoji presoji, vendar so bili to za nas res hudi časi. Vedeli smo, da smo nedolžni, mnogi pa so nas gledali z očitajočimi pogledi. Izogibali so se nas, večina, zato sem še toliko bolj hvaležna tistim pravim prijateljem, ki so nam ves čas stali ob strani. Tudi najmanjše pozornosti in sleherna spodbudna beseda so nam lajšale ure, dneve, mesece in dolgih sedem let in pol," je s tresočim glasom povedala 66-letna Maria Pfeifer , ki je popolnoma izgubila zaupanje v ustanove, ki jih je prej vedno spoštovala. Zaupanje v sodstvo in policijo sta izgubila tudi Boris in Rudolf Pfeifer, ki je bil dolga leta tudi porotnik na koprskem sodišču.

Sošolec podlegel medijskemu linču

"Težko je strniti sedem let in pol trpljenja. Je prehudo. Tega se ne da pozabiti. Neverjetno in nesprejemljivo zavlačevanje postopka in številne absurdne situacije so v vsakem od nas pustile nepopravljive posledice. Ves čas smo zatrjevali, da smo nedolžni. Zakaj nam niso verjeli in čemu se je vsa ta kalvarija dogajala dolgih sedem let in pol sta vprašanji, na kateri najverjetneje nikoli ne bomo dobili odgovorov," nam je vidno pretresena pripovedovala Maria Pfeifer.

"Še posebej travmatično je bilo naše srečanje z zaporom. Nikoli ne bom pozabila, kako je en paznik z roko segel v štrudelj, ki sem ga prinesla sinu Borisu, in prizora, ko sta kot dva revčka z vrečko v roki čakala pred zaporom, da sva ju z nevesto prišli iskat. Zaradi vsega tega sem pred leti poiskala psihiatrično pomoč in enako je morala narediti tudi zaročenka," je še dodala Pfeiferjeva in odšla vnuku pripravit prigrizek, saj se njegova mama zaradi duševnih težav še danes zdravi v bolnišnici. Srečanje s sosedi in znanci je po besedah Marie Pfeifer danes, ko so oproščeni vseh obtožb, nekoliko lažje. "Nekateri me ustavijo na ulici in mi rečejo, da so sicer dvomili o krivdi, vendar se jim je menda zdelo čudno, da se je moj sin Boris tudi v težkih časih vozil z dragimi avtomobili. No, tisti ,dragi avtomobil’ je bila lada niva, ki pa jo je Boris sčasoma in s krediti tako uredil, da je bila res videti kot dragi džip."

Kljub oprostilni sodbi višjega sodišča bo na imenu družine Pfeifer verjetno za vselej ostal madež. "Vemo, da nismo storili ničesar, zato si vsakomur upamo pogledati v oči. Kdo je imel korist od vsega tega, pa bo vprašanje, ki ga bomo vselej nosili s sabo," menijo Pfeiferjevi in pravijo, da je prvostopenjsko sodišče kljub pomanjkanju dokazov aprila lani izreklo bremenilno sodbo tudi zaradi medijskega linča predvsem v lokalnih medijih. "To mi je v trgovini še isti dan, ko je izrekel sodbo, povedal sam sodnik, ki je bil moj sošolec," je povedal Boris Pfeifer.