Simpozij je tudi organizacijsko mednaroden, saj pri njegovi pripravi sodelujejo Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju, Alpe-jadranska univerza v Celovcu, Avstrijski znanstveni inštitut v Ljubljani, Inštitut za zgodovino vzhodne Evrope dunajske univerze, Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Kobariški in Tolminski muzej, podprla pa ga je tudi slovenska Javna agencija za raziskovalno dejavnost.
Simpozij Kulturna spominjanja se ne bo ukvarjal s potekom soške fronte in tehničnimi vprašanji, pač pa se bo posvetil spominski literaturi ter širšim družbenim vprašanjem, je za STA pojasnil Rajšp. Med slednjimi je izpostavil vlogo žensk na soški fronti, ki doslej še ni bila podrobno obravnavana. Na simpoziju si bo mogoče ogledati tudi razstavo zemljevidov s soške fronte Svetozara Borojeviča, ki je bil na fronti glavni poveljnik avstroogrskih sil.V četrtek zvečer bo simpozij med drugim vključeval okroglo mizo, na kateri bo po besedah Rajšpa beseda tekla tudi o vprašanju pouka o soški fronti v slovenskih, italijanskih in avstrijskih šolah. Sobotno dogajanje se bo preselilo v Kobariški muzej, kateremu bo ob tej priložnosti podpredsednik avstrijske veteranske organizacije Črni križ, ki se ukvarja z ohranjanjem grobišč I. svetovne vojne, Heinrich Schoell, podelil priznanje. Udeleženci simpozija si bodo nato ogledali obnovljeno cerkvico na Javorci, ki po besedah direktorja Kobariškega muzeja Jožeta Šerbca sodi med najlepšo sakralno dediščino I. svetovne vojne.
Boji na soški fronti so se začeli 23. maja 1915, ko je italijanski veleposlanik na Dunaju po aprilskem tajnem podpisu Londonskega sporazuma in prestopu Italije na stran zavezniških antantnih sil avstroogrskemu zunanjemu ministru napovedal vojno. Vojski - Slovenci so se borili na obeh straneh - sta se v posoškem visokogorju prvič spopadli štiri dni kasneje, do novembra 1917 pa je ob reki Soči na črti od Rombona, preko Bovca, Tolmina, Sabotina, Gorice in do Devina potekalo 12 ofenziv, ki so zahtevale življenja več kot milijon vojakov na obeh straneh.Krvava fronta, v kateri so svoj ognjeni krst doživeli kasnejši italijanski fašistični voditelj Benito Mussolini, nemški general iz II. svetovne vojne Erwin Rommel in ameriški romanopisec Ernest Hemingway, je v hribovitem in težko prehodnem območju ves čas bojev ostala nespremenjena. Zadnja in hkrati edina avstroogrska ofenziva, znana tudi kot Čudež pri Kobaridu, je bila prav na severnem odseku soške fronte med Tolminom in Kobaridom. Boji so se končali s polomom in paničnim begom italijanske armade, ki se je po hudih izgubah umaknila globoko na italijansko ozemlje do reke Piave, kjer so prodirajočo avstroogrsko in nemško vojsko ustavile združene italijanske, francoske in britanske čete.
Prav kobariški ofenzivi je posvečen večji del stalne postavitve Kobariškega muzeja, ki sodi med med zgodovinske muzeje z vojno tematiko in s protivojnim sporočilom, v ospredju pripovedi pa postavlja male ljudi, potisnjene v grozote vojne, pri čemer pa jih barve uniform ne delijo na dobre in slabe fante. Muzej bo letos praznoval 15. obletnico, kar bodo obeležili na slovesnosti 22. oktobra.
