Ko je bilo najhuje, je bilo najlepše

Delujeta bodisi kot slikarja, didžeja, pleskarja, mizarja, rokodelca ali organizatorja kulturnih dogodkov, pogajalca, smetarja in navsezadnje kot nosilca osnovnega izročila, zaradi katerega je Metelkova nastala in do danes obstala kot ena najbolj prepoznavnih ljubljanskih točk tako doma kot v tujini. Sta nepatetična, zabavna in sposobna analize. Dame in gospodje, Božo in Terrah.

Kdaj ste bili najbliže koncu Metelkove?

Terrah: Ko se je pred leti zrušila Šola in ko je padel ukaz, da vsi, ki so bili tam, dobijo prostor v Pešakih, kjer smo sedaj, kjer pa je takrat deloval verjetno največji "coffee shop" v srednji Evropi in je bil sploh džumbus in juhuhu. V stavbo so hodile punčke po drogo, ki jo je preprodajala mafija v najbolj enostavni obliki. Bilo je slabo. Sam sem že dvignil roke in si rekel, da bom odnehal. Potem je mesto najelo neko službo, da bi "ekipo" vrgla ven, in čez kakega pol leta so stvari postale znosne, danes pa tečejo normalno.

Božo: Za to, da smo dobili elektriko in vodo, smo morali dati Šolo, ki so jo podrli, čeprav bi lahko ostala, saj je bila najlepša hiša, ki ji je samo pogorela streha in bi se jo dalo ohraniti. Tri leta so jo pustili odprto. Vendar so bili tisto drugi časi. Ko je bilo najhuje, je bilo najlepše. Silne komedije so se dogajale, kakršnih ni bilo v Alanu Fordu. Ventil za vodo je na primer sredi Masarykove, kjer smo uprizarjali okvare avtomobilskega motorja, da je kdo s ključem odprl ventil. Vsak dan! Bile so gužve, zastoji, obstali so avtobusi. Vodovodarji so prihajali in zapirali ventil, ta igra je trajala in trajala, dokler ni nekdo od naših z betonom zalil luknjo, oni so pa prišli in razkopali cesto. Podobne komedije so se dogajale z elektriko. Čudno, da ni kdo umrl! Sedaj je vse regularno: obstajajo odjemna mesta, plačuje se poraba.

Ali se ve, kdo je prvi preplezal zid?

Božo: Obstaja fotografija. Verjetno ve fotograf.

Za kakšne vrste idealizem je šlo tedaj, saj se je pred tem zasedlo že Kersnikovo?

Božo: Še zdaj so na Kersnikovi prostori, v katerih smo včasih vadili. Bili so drugi časi, bolj ugodni. Pri Metelkovi je šlo za to, da je bila kulturnikom obljubljena tri leta prej in da je mestna oblast prav na dan, ko bi se morali prostori začeti deliti, začela rušiti. Jasno, da smo šli čez zid!

S čim so po vajinem mnenju motivirani ljudje, ki bi radi zrušili Metelkovo?

Terrah: Če imaš tukaj poslovno-stanovanjski objekt, si zmagal.

Je morda še kak drug motiv?

Terrah: Ne.

Božo: Izključno "keš".

Zakaj mora Metelkova obstati?

Terrah: Nič ni večno. Važno je, da obstane v tej surovi avtonomnosti, kot vsebina. Treba bi bilo urediti status, kar pa je nemogoče - lahko obstane samo taka, kot je. Nimajo nas kam izseliti. Pustimo to, od koga, a iz mesta prihajajo ideje, da bi nam uredili zadeve, da bi namestili radiatorje in te stvari. Naj gremo za pol leta ven in bomo potem prišli nazaj v super nove razmere, kar pa bi bil verjetno naš konec. Dvanajst let je v vsakem primeru ogromno - sam sem menil, da jih bomo zdržali kvečjemu deset. Ne vem, koliko se je skupina arhitektov, ki je zasnovala Celico oziroma youth hostel, tega zavedala, vendar pa ima Celica zasluge za ohranitev in utrditev Metelkove. Metelkova je idealno zaledje zanjo, Celica pa je na Metelkovo pripeljala drugačen tip ljudi, ki so zadeve osvežili.

Verjetno Celica ne bi dobila nagrade za najboljši youth hostel v Evropi, če ne bi imeli njeni gostje možnosti izbirati med petimi klubi nekaj metrov stran.

Terrah: Se strinjam, vendar bi imel ta "background" večje težave, če ne bi imel zraven Celice.

Ljudje, opremljeni z običajnimi predsodki, da je Metelkova pač splošno leglo zla, verjetno težje razumejo, zakaj so vas motili odvisniki od trdih mamil, ki pa ste se jih znebili.

Terrah: Če imaš 50 odvisnikov od heroina, imaš toliko in toliko igel, spuščene borilne pse in preprodajo "a la carte", in to ni ravno ugoden prizor. Zraven je zdravstveni dom, ki mu je bilo to, da so odvisniki prihajali k nam, verjetno okej, saj so se skrili. Zdaj imajo težave drugi.

Kako ste se jih znebili?

Božo: Počasi, iz dneva v dan. Začeli smo dežurati in jih prepričevati - menda ne boš tepel džankijev. Tudi danes se seveda kdo pride ubost za kak zid, vendar je to redko.

Terrah: Svoje je naredila tudi postavitev rampe. Ni več toliko parkiranih avtomobilov, več je odprtega prostora in vse je bolj pregledno. Z rampo so dobile površine status dvorišča.

Po drugi strani je Metelkovo začelo obiskovati več ljudi, in to ljudi, ki pred desetimi leti ne bi prestopili mejne črte.

Božo: Seveda, na voljo imajo vse: trance, reggae, etno, punk, metal, arabiš, kar hočeš.

Terrah: Včasih so bile stvari prepletene, vsi smo sodelovali pri vsem, zdaj so se stvari ločile: problematika klubov je ločena od problematike drugih najemnikov. Seveda sem še vedno vezan na klube, občasno vrtim glasbo, vendar se me problematika kluba ne tiče več. In zdi se mi, da je napočil čas, da bi klubi ustanovili skupno telo, kjer bi se dogovarjali.

Božo: Da se recimo dogovorijo, da ne bodo na isti dan delali istih stvari.

In da bi ena vstopnica veljala za vse klube?

Terrah: Da, to nam je uspelo le dvakrat ob ekvinokcijih.

Božo: Na Metelkovo so začeli zahajati ljudje, ki z osnovno idejo nimajo nič skupnega, frajerčki s hudimi avtomobilčki. Meni so na primer razbili avto. Ne punkerji ali narkomani, temveč oni, fini fantje, ki na internetu izvedo za določen dogodek, pridejo, se ga zadenejo za konec tedna, za Metelkovo kot tako pa jim je vseeno oziroma mislijo, da lahko tukaj vse razbijejo.

Koliko je ideja o sodelovanju med ljudmi na Metelkovi uspela, koliko pa ne?

Terrah: Problem so prazni prostori. Ne gre za neoddane prostore, ampak recimo za to, da bi človek, ki gre nekam za tri mesece, svoj atelje za ta čas oddal komu drugemu, kar pa se ne dogaja. V tem smislu je veliko prostora neizkoriščenega.

So odnosi med ljudmi znotraj Metelkove kaj boljši kot odnosi med ljudmi onkraj zidu?

Terrah: Glede na to, da smo tukaj skupaj že zelo dolgo, se je vsak z vsakim vsaj enkrat "spičil". Na Metelkovi se sicer ne da živeti. Težko najdeš mir, ker se stalno nekaj dogaja. Sem ljudje prihajajo delat oziroma počet stvari, živijo pa drugje.

Božo: Meni se še vedno zdi osnova, da pobereš pločevinko ali razbito steklenico, če vidiš, da leži na tleh, namesto da težiš, kako je vse umazano. Da to narediš zgolj in samo zaradi filinga.

Ta zgodba se mi zdi izgubljena, tukaj je kdaj kot v Planici.

Terrah: Jap, tako nekako, a za primerjavo dajemo največji slovenski dogodek, ki bi ga jaz z zakonom prepovedal, ker je to največja štala. Zdaj smo uvedli dežurstva, da se skrbi za čistočo in nekakšen red.

Božo: Ko enkrat na leto pripravimo skupinsko akcijo čiščenja, obrezovanja vej in teh opravil, ljudje seveda poniknejo - če bi pripravili žurko z odojko, bi jih pa prišlo nekaj sto viška. Nič posebnega.

Kako pa kot dežurni uveljavljate avtoriteto, so kake težave?

Terrah: Dokler so ljudje trezni, ni težav.

Božo: Hehehe, lahko opaziš, da je nekdo razbil steklenico, ko stopiš do njega, pa vidiš, da je okoli njega pet takšnih modelov in da je najbolje, če jim rečeš: "Ni problema, fantje, saj lahko vržete še eno!"

Kakšno je sodelovanje s policijo?

Terrah: Sodelovanje je korektno. V zgodbo, kako smo se znebili džankijev, sodi anekdota, ko smo se za opoldanski sestanek dogovorili predstavnik policije, predstavnik zdravstvenega doma, predstavnik mesta, stanovalcev, skratka, lepa družba.

Dogovorjeni smo bili pred klubom Gromka, pred katerim pa so se džankiji prav v tistem nekaj poklali, tako da je družba morala mimo tipa, ki ga je policaj vklenjenega "pripopal" na zunanji roštilj, damica v visokih petah pa je morala do vhoda v prostor, kjer je bil sestanek na temo problema heroinskih odvisnikov na Metelkovi, prestopiti tri mlakice krvi na tleh, tako da sem jim rekel: "To je bila matineja, zdaj se pa usedimo in pomenimo."

Recimo, da bo ta intervju brala kaka starejša občanka, ki ni ravno domača v alterkulturi. Zakaj torej Metelkove ne rušiti?

Terrah: Recimo, da zato ne, ker je na Metelkovi kljub drugačnim govoricam bolj varno kot na kaki Čopovi. Tam se "zdila" več droge kot tukaj. Gre tudi za reputacijo, ki si jo je Metelkova izborila tudi v mednarodnem pogledu, pri čemer pa je treba poudariti, da smo deset let delali volontersko.

Božo: Ma ja, Metelkova je postala sinonim za čistočo in urejenost. Morda je čas, da začnemo kaj novega. V bistvu mi je že prav dolgčas tukaj.