Vznemirjenje zaradi predlaganega šefa Slovenske kinoteke je v bistvu malenkosten prepir za direktorjevo senco, ki pa kaže na večje in bolj zaskrbljujoče razsežnosti kulturniške, medijske in civilnodružbene miselnosti.

Prva stvar, ki mi ne gre v račun, je načelna in nima zveze ne z Ravterjem ne s Pelkom ne s Simonitijem: kako to, da je zaradi tega sploh nastal tak cirkus? Je funkcija direktorja Kinoteke res tako pomembna? Po mojem ne. Ne podcenjujem ne ustanove ne položaja, a vsemu temu namenjena medijska pozornost je absolutno pretirana tako po globini kot količini - kot je obenem degradirana v kvaliteti, a o tem pozneje.

Je to senzacionalizem? Vsekakor. Kulturnikom se to v njihovem primeru hinavsko dopade, ker itak vedno tožijo, da mediji posvečajo kulturi premalo pozornosti, kulturnim urednikom pa itak vse prav pride. Predvsem pa vsi skupaj zmotno mislijo, da senzacionalizem ni senzacionalizem, če je "kritičen do oblasti", kot temu patetično rečejo. Staš Ravter se je v veliki meri znašel pod tako močnimi žarometi zato, ker ga je predlagal minister, ki ne more povleči poteze, ne da bi je mediji za vsako ceno raztrgali. Kje so tisti časi, ko so umetniki klofutali ministre - in to morda celo z razlogom, če že ne z opravičilom! Danes ministru ni treba veliko zagrešiti ali celo nič, pa mu že okrog ušes letijo papirnate zaušnice.

Ko se je moj nič hudega sluteči Staš prijavil na razpis za direktorja Kinoteke, si morda ni mislil, da bo dejansko postal ministrov favorit - no, vsaj jaz si tega nisem mislil, ko mi je to povedal. Gotovo pa si kot človek, navajen zavetja zasebnosti, ni niti v sanjah mislil, da bo na koncu nanj planila tako rekoč vsa filmska in medijska Slovenija.

Povprečen kulturni novinar ali urednik za Staša Ravterja še ni slišal. Tega, da zanj še ni slišal, ne jemlje kot svoj lasten problem, ki bi ga moral sam kompetentno rešiti, temveč kot Ravterjev problem (in ministrov). Kako lahko hoče postati direktor Kinoteke nekdo, za katerega jaz še nisem slišal?! In kako ga lahko minister sploh predlaga?! No, nekaj malega domače naloge so le naredili: tako je po zaslugi spletnega iskalnika prišlo na dan, da je ministrov kandidat član HOG [Harley Owners Group] Lipa Chapter, torej slovenske veje kluba lastnikov kultne znamke motociklov. Ker niso znali in mogli izbrskati kakšnih drugih, bodisi relevantnejših ali še raje privlačnejših, zanimivejših, trivialnejših, škandaloznejših informacij o Ravterju, so se pač obesili na to in senzacionalistično razglasili, da na čelo Kinoteke prihaja "motorist" - v podtonu torej nekulturen kmetavz, ki je sicer kdo ve zakaj dramaturg in bivši asistent režije pri nekem nepomembnem filmu, po duši pa očitno divjak. Stigma motorista se še zdaj vleče za Ravterjem. Zadnja Mladina je objavila celo fotografijo inkriminiranca na motorju. In če smo že pri hobijih: čeprav novinar izdatno citira pismo Jureta Šterka, v katerem ta izraža nestrinjanje z izborom kandidata, članek ni bil ilustriran tudi s fotografijo režiserja in člana sveta Kinoteke na jadrnici.

Sicer pa članka sploh ni napisal novinar, temveč glasbeni publicist, ki s filmom nima opraviti kaj več kot to, da je prijatelj tistega mojega polprijatelja, ki se je tudi prijavil za direktorja, in da je za skromen honorar - čeprav nedvomno tudi iz prepričanja - glasnik interne javnosti Kinoteke. Toliko o kredibilnosti.

Naslednja bizarnost v tem medijskem linču predlaganega direktorja je razširjanje samoumevnega mnenja, da nima zadostnega ali sploh primernega znanja, da bi vodil to častivredno ustanovo. Če Staša Ravterja primerjamo s Stojanom Pelkom, priznanim in podkovanim poznavalcem filmske teorije in sociologije - pa tudi z dosedanjim direktorjem, pokojnim Silvanom Furlanom -, potem ga seveda res nima. Toda zakaj se zdi kulturnikom tako logično, da bi direktor Kinoteke moral biti strokovnjak za film? Kako to, da niti ne pomislijo, da bi moral biti bolj kot to strokovnjak za menedžment, marketing, finance? Osebno me čudi, da si delavci Kinoteke ne želijo takega direktorja: ali mar niso oni sami dovolj strokovno kompetentni, da bi ravno tak direktor po svojih močeh še bolje dopolnjeval in nadgrajeval - in ne nazadnje tudi omogočal - njihovo delo? Ali še niso slišali za delitev dela med menedžerji in strokovnjaki?

Glavna smešnica upora proti predlaganemu direktorju pa je seveda ta famozni argument nasledstva, ali kako bi temu rekel. Osebno bi bil enako kot za Staša - da ne bo pomote - vesel tudi za Stojana. Vseeno pa Peliju ne bi privoščil, da bi prišel na položaj samo zato, ker da je bila to tako rekoč Furlanova zadnja želja. Kakšen argument je pa to? Od kdaj se na javne funkcije imenuje ljudi po nasledstvenem, da ne rečem dinastičnem kriteriju? Kako si to predstavljajo, da nekomu nekaj brezprizivno pripade - naslov, čast, odgovornost, kar koli - samo zato, ker si je tisti pred njim tako zamislil (in mu ni bilo treba nikogar vprašati, ali se s tem strinja)? Da podeduje Kinoteko kot kak grunt?

Bil bi tudi vesel, če bi minister pokazal toliko odprtosti, da bi za direktorja predlagal Pelka kljub dejstvu, da sta bila v končnici predsedniških volitev 2002 v nasprotnih štabih - četudi se mi po drugi strani ne zdi prav nič nelogično in nesprejemljivo, da ga ravno zaradi tega ni predlagal. Tako pač to gre.

Predvsem pa se mi ne zdi nič narobe s tem, da minister ignorira te fiksne ideje o tem, kdo je primeren za katero funkcijo, kako se ravna v teh in teh primerih, koga se vpraša za mnenje, čigavo mnenje se upošteva ali ne, itd. Če bi ravnal drugače, bi eni in isti ljudje po čisti inerciji - da ne rečem iz navade - kadrirali še tisto drugo polovico Slovenije, ki je do zdaj slučajno niso imeli časa.