Po poročanju Slovenskih novic so bili gledalci prenosa ponedeljkovega zasedanja državnega zbora priča nenavadnim prizorom, medtem ko so predsednik vlade Robert Golob in njegovi ministri odgovarjali na vprašanja poslancev. »Kljub temu da bi si radi funkcionarji zvišali plače za kar 40 odstotkov, jim dolgotrajno sedenje na delovnem mestu očitno ne diši preveč. Že uro po začetku seje je v dvorani ostalo le sedem poslancev, do zaključka seje pa sta v dvorani vztrajala le dva,« so z detektivsko natančnostjo preverili udeležbo izvoljenih predstavnikov ljudstva na delovnem mestu. »Seja se je začela ob 12. uri, prisotnih je bilo 74 poslank in poslancev (v državnem zboru jih je sicer 90). Kmalu se je začela dvorana prazniti, po dobri uri jih je tam sedelo le okoli sedem, po treh urah in pol so odgovore ministrov poslušali le še štirje. Ob zaključnih besedah predsedujočega, malo pred 18. uro, pa sta v dvorani vztrajala le še dva poslanca,« je uradni zapisnik, ki so ga sestavili med malo manj kot šestimi urami pozornega opazovanja in ga razposlali v svet in splet. Seveda jih je zanimalo, kaj na prazno dvorano poreče formalna šefinja vseslovenskega poslanskega gnezda Urška Klakočar Zupančič, vendar so se morali zadovoljiti le z odgovorom, ki so jim ga poslali iz njenega kabineta, in pravljično tezo o tem, da je bistvo očem nevidno. »Pogosto se sicer dogaja, da imajo poslanke in poslanci med sejo predvidene tudi druge obveznosti, zato morda res niso prisotni v dvorani, so pa vsekakor prisotni v poslopju Državnega zbora. Potek seje je namreč mogoče neposredno spremljati tudi v pisarnah poslanskih skupin in poslanskih pisarnah,« so pojasnili skrivnostno izginotje zaposlenih z delovišča.
Tina Gaber ne bo zibala
Morda je bil kakšen aktivni spremljevalec seje iz svoje pisarne še kar pod vplivom vlaka smrti in vseh možnih blagoslovov, saj kot so obelodanili na raznašalcu spletnih novic Žurnalu 24, je priznana astrologinja, kot so jo oklicali, Nadiya Shah izračunala, da je bil v soboto 18. maja najbolj srečen dan v letu. Poseben je bil zato, ker sta se na nebu srečala Sonce in Jupiter, planet sreče, kot je razložila. »Kot vožnja z vlakom smrti, ki pa nas bo pripeljala do velikih blagoslovov. Lahko se zgodi, da bodo blagoslovi drugačni, kot smo pričakovali. A vse, kar se bo zgodilo, nas bo povezalo z večjimi blagoslovi, upanjem ter zavedanjem o vseh priložnostih, ki so nam na voljo,« je spletla hvalospev srečanju dveh nebesnih teles priznana znanstvenica. Uvid v prihodnost je minule dni zaposloval še svetovno znanega vedeževalca Blaža ali po domače Blaža Kneza. V Slovenskih novicah so mu zadali nalogo, naj v kartah preveri, kako kaže s poroko poglavarja vlade Roberta Goloba in njegove svetovalke in spremljevalke Tine Gaber. Kot so obrazložili v uvodu, estradnica in predsednik vlade veljata za enega najbolj izpostavljenih slovenskih parov, zatorej kjer koli se pojavita, pritegneta veliko pozornosti. In ker sta uradno srečno zaljubljena že več kot leto in pol, kot so izračunali in še posebej poudarili, se samo po sebi pojavlja vprašanje, ali morda v ozadju že donijo poročni zvonovi. »Trenutno ne vidim, da bi se v kratkem poročila,« je na veliko razočaranje državljanov in Slovencev zunaj meja matične domovine izdavil Knez in kot so še dramatično navrgli, podrobnosti o tem, kaj so pokazale karte, sploh ni želel razkrivati. Zato so ga vprašali še, ali bo njuna ljubezen rodila novo življenje. In Knez je zopet poškilil v karte in postregel še z enim nikalnim odgovorom – Slovenija ne bo zibala. »Otroka ne vidim, vidim pa, da bosta zelo nudila pomoč drugim. Prva karta kaže, da bosta pomagala drugim otrokom in ljudem. Da bi imela svoje, trenutno tega v kartah ne vidim. Kaže se še karta denarja in kariere in karta s številom 13, ki prikazuje bogatega in vplivnega moškega. Marsikaj vidim, ampak ko je vprašanje o politiki, nerad odgovarjam na vprašanja. Lahko odgovorim le, da trenutno otroka ne vidim,« je bil tokrat bolj preroško zgovoren.
Cela Jugoslavija si je brisala čokolešnik v krožnik
Dan pred najsrečnejšim dnevom letošnjega leta, 17. maja, smo obeležili še en pomemben dan – svetovni dan telekomunikacij, ki so se mu s krajšo anketo in vprašanjem, »v kakšnem odnosu so s svojim mobijem«, priklonili v reviji Suzy. Pevka Nuška Drašček je odločno zanikala, da bi bila sužnja te čudežne naprave, kot je poimenovala svoj prenosni telekomunikacijski stroj. »Uporabljam ga kot sredstvo in ga jemljem kot tehnično pomoč. Predvsem ga imam za klice in pošiljanje in prejemanje elektronskih sporočil,« je bila jedrnata. So pa pomembne informacije hitro krožile naokrog že tudi v času analogne domovine Jugoslavije, kar je v taisti reviji oznanila Nuškina stanovska kolegica Vesna Zornik, ki je bila v tistih časih zvezda televizijske reklame za čokolešnik. »Reklamo sem posnela, ko sem bila stara tri leta in pol. Takrat so se reklame na televiziji šele začele pojavljati in vsi smo jih znali na pamet. Med snemanjem se mi je v eni od ponovitev kadrov kaplja čokolešnika čisto slučajno pocedila po ustnici in jaz sem si jo obrisala v krožnik. Potem je to počela vsa Jugoslavija. Danes bi temu rekli 'meme',« je povedala Zornikova.
Miro Cerar in Rajmond Debevc sta nosila Titovo štafeto
Za marsikoga je bil v času, ko so otroci kapljice čokolešnika brisali v svoj krožnik, najsrečnejši dan 25. maj, takrat sicer bolj poznan kot dan mladosti. Če že ne zaradi praznovanja rojstnega dne tovariša Tita, pa vsaj zato, ker je bil za pionirje in mladince z vseh vetrov, vzpetin, dolin in kotlin Jugoslavije pouka prost dan. V reviji Lady so sklenili priklicati na plano nekaj utrinkov in misli o takratnem prazniku, za katerega so ugotovili, da danes predstavlja le še oddaljen spomin. Miro Cerar starejši je na primer dejal, da je bil dan mladosti za vse mlade, tudi zanj, ki ga je doletela čast, da je nosil štafeto, poseben dogodek. »To je takrat nekaj pomenilo. Kot zadnji nosilec sem izročil štafeto Titu na stadionu v Beogradu, to je bilo leta 1965, star sem bil 26 let in bil sem že olimpijski in svetovni prvak. Izročil sem mu palico in izrekel čestitko, ki sem jo sam sestavil. Pri besedilu sem imel proste roke, edina želja organizatorjev je bila, da naj bo tekst v srbohrvaškem jeziku, da bo vsem razumljivo,« je po spominu pobrskal Cerar. Tudi Rajmond Debevec je imel čast biti del Titove štafetne zgodovine, dasiravno je bil zgolj navaden nosač palice z rojstnodnevno čestitko. »Spominjam se, da so nas otroke na ta dan v šoli oblekli v čepice in rutke. Pozneje, ko je Tito že ležal v kliničnem centru v Ljubljani, leta 1980, jaz sem imel 17 let, pa sem tudi sam nosil del poti štafeto, in sicer od Miklošičeve ceste do hotela Turist. Starejši se spominjamo še prireditve v Beogradu,« je o svojem štafetnem obdobju in dnevu mladosti pripovedoval Debevec.
