Deset največjih imen slovenske katoliške cerkve
Lotili smo se, ne samo na videz, težke naloge: za veliko noč smo pripravili laično razvrstitev desetih najpomembnejših slovenskih osebnosti v katoliški cerkvi. Nekaj je bilo že vnaprej jasno, izpostavili bomo kardinale in pomembne osebnosti v zgodovini in za zgodovino Slovenije. Skupaj z imeni naših katoliških veljakov se namreč piše zanimiva zgodba naše preteklosti, saj so bili mnogi med njimi tudi visoki politiki tako vatikanske kot nekoč domače avstrijske in na koncu slovenske politike in diplomacije. Smo se pa v finalnem izboru izognili duhovnikoma, ostali na lestvici so vsaj škofje, ki sta bila politično sicer aktivnejša kot drugi. Govorimo o Janezu Evangelistu Kreku in Antonu Korošcu. Mimogrede, naj ne bo zamere, ker zaradi omejenega prostora nismo omenili vseh številnih funkcij in dogodkov iz življenja posameznih osebnosti. Podatke smo izbrskali na spletnih straneh Slovenske biografije in Družine ter še iz nekaterih spletnih virov.
Miha Štamcar
30. marec 2024 06:00
31. marec 2024 13:31
Predviden čas branja: 7 min
Iz tiskane edicije
Miha Štamcar
30. marec 2024 06:00
31. marec 2024 13:31
Predviden čas branja: 7 min
Iz tiskane edicije
Jurij Slatkonja 1456–1522
Škof Jurij Slatkonja se je rodil v 15. stoletju v Ljubljani. Izobraževal se je v domačem mestu, od leta 1473 v Ingolstadtu, od leta 1475 pa na Dunaju. Slatkonja je bil v svoji karieri drugi novomeški prošt in od leta 1513 pa do smrti prvi dunajski škof, pred tem so imeli na vrhu dunajske cerkve zgolj administratorje. Slatkonja, ki je izjemno pomemben tudi kot glasbeni ustvarjalec, bil pa je tudi velik ljubitelj matematike in fizike, je hkrati prvi Slovenec, ki je imel svoj grb. Zamislil si ga je z zlatim konjem, očitno zaradi povezave s priimkom. Bil je tudi prvi Slovenec, ki je imel svoj ekslibris. Preden je postal škof, je deloval kot kaplan in kantor na dunajskem dvoru pri Maksimiljanu I. Habsburškem, kjer je leta 1498 kot zborovodja osnoval zbor kapelskih dečkov. Šlo je za predhodnike slovečih dunajskih dečkov. Ena najzanimivejših slovenskih zgodovinskih osebnosti je bil tudi ljubljanski kanonik in prošt ter od leta 1506 do 1513 škof starodavne istrske škofije Pedena oziroma Pičen.
Tomaž Hren 1560–1630
Tomaž Hren se je rodil v Ljubljani ljubljanskemu županu Lenartu Hrenu in leta 1573 začel študij v jezuitski šoli v Gradcu. Leta 1588 je na položaju kanonika zamenjal odpadnika Primoža Trubarja. Hren je leta 1597 postal ljubljanski škof in pod njegovim vodstvom so v naših krajih zatrli reformacijo. Od leta 1614 do 1621 je bil tudi namestnik deželnega glavarja. Kljub izraziti protireformatorski drži velja za človeka, ki je na ravni slovenskega jezika sicer sramežljivo nadaljeval delo Trubarja in Dalmatina. Umrl je v Gornjem Gradu.
Friderik Baraga 1797–1868
Naš najbolj znani misijonar se je rodil na dvorcu Mala vas pri Dobrniču in po gimnaziji v Ljubljani študiral pravo na Dunaju. Leta 1821 je pravo dokončal, dve leti kasneje je postal duhovnik. Leta 1830 je šel misijonarit med ameriške staroselce. Začel se je učiti njihovega jezika in že leta 1832 natisnil prvi molitvenik v otavskem jeziku. Leta 1852 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju v Ohiu. Baraga je legendarni misijonar, ki je pustil neizbrisljiv pečat v zgodovini ZDA. Umrl je leta 1868. Pokopan je v stolnici v mestu Marquette v Michiganu.
Anton Martin Slomšek 1800–1862
Narodni buditelj Anton Martin Slomšek se je rodil na Slomu pri Ponikvi. Obiskoval je celjsko gimnazijo in se navdušil za slovenščino in poezijo. Študiral je v Ljubljani, Senju in Celovcu, kjer je bil leta 1824 posvečen v duhovnika. Z leti je napredoval, postal je dekan in šolski nadzornik v lavantinskem Šentandražu, opat v Celju in leta 1846 lavantinski škof. Leta 1859 je dosegel premestitev škofije iz koroškega Šentandraža v Maribor in v tem okviru združil večino slovenskoštajerskih vernikov. Vneti zagovornik našega jezika je postal blažen leta 1999.
Jakob Missia 1838–1902
Prvi slovenski kardinal se je rodil na Moti pri Ljutomeru. Študiral je v Gradcu in Rimu, kjer je leta 1863 končal bogoslovje in filozofijo. Ob vrnitvi v Gradec je bil prefekt v deškem semenišču. Ljubljanski knezoškof je postal leta 1884, liberalci so ga označevali za germanofila, cesar pa ga je leta 1897 vseeno imenoval za nadškofa na vročem goriškem terenu. Veljal je za veliko avtoriteto, za največjega nadškofa na Avstro-Ogrskem in leta 1899 ga je papež Leon XIII. imenoval za kardinala. Tri leta zatem je umrl in bil na lastno željo pokopan na Sveti Gori.
Gregorij Rožman 1883–1959
Rožman se je rodil v Dolinčičah na Koroškem. Leta 1907 je postal duhovnik, leta 1912 je doktoriral na Dunaju. Najprej je predaval v Celovcu, potem pa do leta 1929 na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1930 je postal ljubljanski škof. Bil je nasprotnik komunizma in podpornik konservativnih verskih organizacij, kar se tudi med drugo svetovno vojno ni spremenilo. Leta 1944 je sodeloval pri domobranski prisegi Hitlerju. Leta 1945 je pobegnil iz Slovenije, kar mu je zelo zameril tudi papež Pij XII. Umrl je v Clevelandu, pokopan je v ljubljanski stolnici.
Anton Vovk 1900–1963
Anton Vovk se je rodil v Vrbi, v isti hiši kot France Prešeren in je bil njegov pranečak. V Kranju je obiskoval gimnazijo, šolanje je nadaljeval v Škofovih zavodih in ljubljanskem semenišču. Leta 1923 je postal duhovnik, kasneje škofijski svetnik, stolni kanonik in rektor bogoslovnega semenišča. Leta 1946 je bil posvečen v škofa, leta 1961 je postal nadškof. Njegovo kariero je zaznamoval atentat: 20. januarja 1952 so ga na železniški postaji Novo mesto brutalno napadli, polili z bencinom in ga zažgali. Vovk je preživel, obsojeni krivec pa je dobil le deset dni zapora.
Alojzij Šuštar 1920–2007
Šuštar se je rodil na Grmadi nad Trebnjim. Obiskoval je škofijsko gimnazijo v Šentvidu, po maturi in prvem letniku teologije pa je odšel v Rim na Gregoriano. Postal je doktor teologije, 27. oktobra 1946 so ga v Rimu posvetili v duhovnika. Kasneje je aktivno deloval v Švici, leta 1977 pa se je vrnil v Ljubljano. Leta 1980 je postal ljubljanski nadškof in metropolit. Bil je predsednik Slovenske škofovske konference, predvsem pa je aktivno sodeloval pri osamosvojitvi in pri pozivih k priznanju Slovenije. Leta 1997 ga je nasledil Franc Rode.
Alojzij Ambrožič 1930–2011
Alojzij Matej Ambrožič se je rodil v Gabrju. Maja 1945 je njegova družina zapustila Slovenijo in se naselila na avstrijskem Koroškem, kjer je v begunskem taborišču končal gimnazijo, leta 1948 pa so se preselili v Kanado. V Torontu je leta 1955 postal duhovnik, a je študij nadaljeval. Na univerzi v Würzburgu je leta 1970 opravil doktorat in v Torontu leta 1990 prevzel nadškofijo. Leta 1998 je postal kardinal. Ambrožič je prvi Slovenec, ki je sodeloval na konklavu (po smrti papeža Janeza Pavla II.). Velja za verskega voditelja, ki je znal vernike pritegniti v cerkev, in velikega konservativca.
Franc Rode 1934
Kardinal Franc Rode se je rodil v Rodici, a je že kot otrok odšel v Argentino. Študiral je v Buenos Airesu, kjer je vstopil k lazaristom. Po študiju filozofije je odšel v Rim in študiral teologijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1960 v Parizu, tri leta kasneje je postal doktor teologije. Leta 1965 se je vrnil v Slovenijo ter postal aktiven na mnogih področjih, veliko je predaval, pisal knjige in sodeloval v mednarodnih verskih organizacijah. Leta 1997 postal ljubljanski nadškof, po devetih letih ga je papež Benedikt XVI. povišal v kardinala.