Predzadnja predstava sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega bo delo italijanskega dramatika Uga Bettija Zločin na Kozjem otoku (1948), danes njegova nemara najbolj znana in najpogosteje uprizarjana drama. »Čeprav je besedilo nastalo pred več kot sedemdesetimi leti, lahko brez pretiravanja ugotovim, da vse od takrat buri duhove, bodisi na erotični ravni bodisi v političnem smislu,« pred premiero, ta bo nocoj ob 20. uri, pravi Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega.
Osnovni zaplet igre, ki je na slovenskih odrih doživela že kakih ducat uprizoritev, je sicer preprost: na samotnem, odročnem kraju, kjer so ločene od sveta prebile čas vojne, živijo v skromni hiši tri ženske različnih generacij – mati, hči in svakinja. A v njihovo ne vselej ubrano skupnost nenadoma vstopi mlad moški, za katerega ni povsem jasno, kdo je in kaj v resnici hoče ... »To je predstava, prežeta s skrivnostmi, ki pa tokrat koplje v novo smer: če se je večina dosedanjih uprizoritev ukvarjala bolj z notranjostjo teh žensk, moški pa je bil neke vrste funkcija, je njegov lik tokrat podrobno izostren in enako zapleten kot ostali,« dodaja direktorica. »Za gledalce, ki imajo radi večplastne, z odtenki zarisane značaje in odnose, bo to prava poslastica.«
Dvojnosti človeške narave
Kot je povedala dramaturginja predstave Alenka Klabus Vesel, drama ob krstni uprizoritvi v Italiji leta 1950 ni bila ravno naklonjeno sprejeta, a so jo po uspešni postavitvi v Parizu kmalu začeli uprizarjati po vsem svetu. »Betti je ob Luigiju Pirandellu največji italijanski dramatik prve polovice 20. stoletja, v literarnem smislu pa je bil precej samosvoj, saj je realizem mešal s simboli in tudi neko zagonetnostjo, ki daje njegovim delom poseben čar,« je pristavila. »Po poklicu je bil sodnik ter se pri tem srečal z mnogimi nenavadnimi, celo bizarnimi človeškimi zgodbami, ugotovil pa tudi, da ni mogoče priti do absolutne resnice. Vse to odseva v njegovih delih, kjer raziskuje dvojnost in protislovja človeške narave, vendar hkrati do nje ostaja prizanesljiv.«
Pobudo za uprizoritev Bettijevega besedila je dal režiser Alen Jelen, ki pravi, da ta igra ponuja vse tisto, kar ga zanima v gledališču. »Sem pa v procesu ugotovil, da nima le izvrstno napisanih likov, temveč je tudi izjemno zahtevno in zapleteno delo; v resnici govori o tem, da v vseh nas obstajajo neke skrajnosti, tako dobro kot zlo, in da se lahko naš notranji svet v določenih okoliščinah hitro postavi na glavo.« V predstavi bodo nastopili Judita Zidar, Nataša Tič Ralijan, Julita Kropec in Gregor Gruden, scenografijo – ki je podobno kot predloga umeščena nekam med realizem in abstraktnost – je zasnovala Urša Vidic, kostumografka je Belinda Radulović, glasbeno opremo pa je prispevala Darja Hlavka Godina.
