Izpostavljam dve nedavni Dnevnikovi pismi bralcev o vladanju (20. 3., Graber in Petrič). Ne povesta dobesedno (najbrž bi bilo preveč heretično), ampak med vrsticami bi se dalo doumeti nekaj o naslednjem, seveda tudi »poškropljeno« z mojim poznavanjem človeka kot bitja in mojim razmislekom o tem, kako bi bilo treba vladati, da pa bi ob tem vseeno zagotovili osnovno idejo demokracije (vladavine ljudstva). Takole je: demokracija, kakršno se gremo zdaj, je otročarija, nezrelost. To ni vladanje, ampak kaos. Pozicija in opozicija se prepirata in nagajata druga drugi kot dva pobalina, ki se na igrišču špetirata, kdo se bo smel igrati z edino žogo, ki jo imata. Na srečo lahko mednju poseže kakšen razumen odrasli in ju spravi vsaksebi, k pameti. Žal pa nad že odraslima, ki sta na oblasti (ali bi rada prilezla tja) ni nikogar še bolj odraslega, ki bi lahko posegel vmes in ju spametoval. Zaradi tega pritrjujem: boljša slaba komanda kot nobena.

Vendar tega ne bo popravila demokracija, kakršno se gremo danes, ampak način, ki sem ga že predstavil in ga imenoval povolitve. Na kratko: političnih strank ni, oblastnika izbere izpitna-konkursna in nepolitična komisija, oblastnik ima poskusno dobo, nakar obvezno ljudje na volitvah izberejo, ali naj bo ta še naprej, ali pa naj odleti »kot knof od gat« in naj vajeti prevzame drugi najboljši na izpitu-testu-konkursu. Požegnajo pa izbranega za največ dve leti (ne pa za štiri kot sedaj). Raje pa samo za eno leto (posledično: pogoste volitve, kar ob današnjem stanju tehnologije sploh ni drago; volitve v zdajšnji obliki, ko stanejo 3–4 milijone, so pasé).

Dve pismi o stavki oziroma Fidesu v Dnevniku (19. 3., Debenjak, Pirnovar). Fides je dosegel, da so njegovi sledilci pokazali svoj primitivizem, svojo pritlehnost, svoj drugi obraz, ki se ga morajo sramovati (če sploh še premorejo čutiti sram). Če niso že, kakor mnogi današnji, predvsem mladi, postali nečloveška, robotizirana horda osebkov. K čemur pa jih sili današnja oblika družbenega ustroja (neoliberalizem). V tem pogledu bi rekel, da niti niso kaj veliko krivi – tako so bili pač vzgojeni, ob takih vrednotah so »gor rasli«, zato ne morejo biti drugačni (premalo razumni). Kakor udeleženci v vojni: ne znajo biti človeški, misliti s svojo glavo, ampak poslušajo svoje komandante in počenjajo nečloveška dejanja (naj bodo okupatorji ali pa domobranci). Dejanja, ki jih razumen človek pri zdravem razumu nikoli ne bi naredil. In ta nesposobnost misliti razumno in s svojo glavo ter početi človečanska dejanja (upoštevati Zlato Konfucijevo pravilo) ima za posledico med drugim tudi to, o čemer razpredajo v debati Zakaj levosredinske vlade ne znajo vladati? (enako ne znajo vladati tudi desne ali desnosredinske).

Tretje tovrstno Dnevnikovo pismo bralcev pa je zgrešeno mnenje nekoga, ki naj bi bil intelektualec: dr. Fortune. Zamešal je pomen paternalizma in strokovnosti. Spet pa najbrž zato, ker se boji pokazati s prstom, da je demokracija (po slovensko) nezrela, pobalinska, da povzroča Divji zahod. So stvari, kjer ima stroka prvo in zadnjo besedo. O teh nekaterih strokovnih, na podlagi znanja in znanosti predlaganih potezah pač ni debate (in to potem ni niti paternalizem, niti to ni kakšna nedemokratičnost). To je tako, kakor bi hoteli biti na vse pretege demokratični (ali nepaternalistični) in bi zato dopustili različna mnenja o tem, ali je 1+1 dve ali kaj drugega. Znati je treba ločevati med tem, o čem lahko ali smejo neuki debatirati, o čem pa pač ni debate. Kakor tista molitvica (gre približno takole): Bog, daj mi moč, da bom spremenil, kar lahko spremenim, in daj mi razumevanje, da se ne bom zaganjal (kot bik v rdečo cunjo) v tisto, česar ne znam ali nima smisla spremeniti, ter daj mi razum (pamet), da bom znal ločiti med obema.

Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana