Odnos med najemodajalcem in najemnikom je lahko napet tudi v najboljših časih. Na trgu najemniških stanovanj povpraševanje že dolga leta močno presega ponudbo, zato je razmerje moči na strani najemodajalca. »Najemniki smo v Sloveniji prepuščeni sami sebi, saj država trga ne regulira. Cene so previsoke, stanovanja pogosto nekakovostna ali povsem neprimerna, bivanje pa negotovo in nepredvidljivo. Obveščanja o naših pravicah tako rekoč ni, situacija pa je iz leta v leto slabša,« lahko preberemo na spletni strani Najemniški SOS, ki je namenjena informiranju, svetovanju in ozaveščanju najemnikov o stanovanjski zakonodaji.
Najemniški SOS je nastal na pobudo nevladnih organizacij Danes je nov dan (DJND) in Inštitut za študije stanovanj in prostora (IŠSP) ob strokovni podpori Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC). S portalom opozarjajo, da je kriza na stanovanjskem trgu povečala število primerov kršenja najemniških pravic in pomnožila primere diskriminacije. »Na stanovanjskem področju v Sloveniji politiki storijo le malo ali skoraj nič, ker je tudi to podvrženo zlasti kapitalu in tržni logiki. Namesto da bi bila stanovanja domovi, so pogosto zgolj sredstvo za bogatenje najpremožnejših, najkrajšo pa potegnejo najemniki, ki se velikokrat znajdejo v hudih stiskah,« so odločitev za sodelovanje pri tej pobudi pojasnili v organizaciji DJND.
Priročnik
Avtorji portala so izkušnje strnili v nedavno izdanem Priročniku za najemnice_ke, ki je dostopen v tiskani in spletni obliki. »Namen priročnika je izobraziti najemnike o tem, kakšne pravice imajo najemniki in kakšne omejitve imajo najemodajalci po veljavni zakonodaji. Sicer je med zakonodajo in prakso kar precej razlike, a vseeno se nam zdi pomembno, da ozaveščamo najemnike o njihovih pravicah,« nam je povedala Maša Hawlina iz IŠSP, ki je ustvarila priročnik skupaj s Sanjo Jablanović, Anjo Lazar in Živo Šketa. V priročniku je tako na dostopen način predstavljena zakonodaja, ki jamči pravice najemnikov. Te so predstavljene skozi praktična vprašanja in dileme, s katerimi so se soočali uporabniki portala Najemniški SOS. »Najpomembneje je, da v najemno razmerje vstopimo dobro pripravljeni. Pogodbo je treba pozorno preučiti in opozoriti, če so recimo prestrogi pogoji za krivdno odpoved. Prav tako je pomembno narediti temeljit popis stanja stanovanja. Pogosto se zgodi, da najemodajalec za kakšno staro poškodbo okrivi stanovalca,« kot glavni nasvet najemnikom izpostavi Hawlinova. Dodala je še, da se najemniki in tudi najemodajalci premalo zavedajo, da imajo z najemom stanovanje v posesti, kar pomeni, da lastnik ne more kar nenapovedano prihajati na vpogled stanovanja. »Na ogled lahko lastnik pride samo napovedano in po dogovoru,« je jasna Hawlinova. Težava na najemniškem trgu je po njenih besedah tudi oddajanje na črno, ko lastniki najemnika postavijo pred izbiro, višja najemnina v zameno za pogodbo ali pa se najem uredi brez pogodbe. Če je najemnik prisiljen v takšno izbiro, mu svetuje, da si tudi v primeru najema brez pogodbe shrani možne pisne dokaze o času in načinu prevzema posesti stanovanja.
Diskriminacija
»Pozor: Ne želim stanovati z migranti, geji in delavci iz Juge!« lahko preberemo v oglasu izpred nekaj let, ki je jasen primer diskriminacije. Zaradi prevelikega povpraševanja takšni primeri niso redki. Najemodajalcu se na vsak oglas javi na ducate kandidatov in je lahko zelo selektiven pri izbiri najemnika. Praviloma kratko potegnejo istospolni pari, družine, begunci, invalidi in priseljenci. V priročniku uvodoma izpostavijo, da najemodajalci iščejo tako imenovano idealno najemnico. Torej osebo, ki je čista, ne kadi in ne pije, nima veliko prijateljev in ne načrtuje družine, najemodajalca pa ob vsaki uri sprejme z nasmeškom. Omenjeni oglas je primer odkrite diskriminacije, a avtorji priročnika opozarjajo, da je veliko večji problem tiha diskriminacija. Ta je bolj razširjena, a se dogaja diskretno in jo je zato praktično nemogoče dokazati. Pri velikem številu kandidatov najemodajalec tako izbere osebo, za katero se zdi, da bo najmanj problematična, kar pa velikokrat pomeni, da ni ranljiva skupina. Če pa že v oglasu ali med dopisovanjem z lastnikom pride do jasnega primera diskriminacije, je to treba javiti pristojnim institucijam.
