#intervju Mateja Breščak, umetnostna zgodovinarka: Zaradi Prešernovega spomenika se je izgnal

Razstava je bila na ogled štiri mesece, do 11. februarja, tako da smo jo povezali še s Prešernovim praznikom. Bila je lepo obiskana, imeli smo veliko vodstev po razstavi in nekaj tudi po Ljubljani, kjer smo Zajca povezali s spomeniki, pomembnimi stavbami. Šli smo od stavbe zunanjega ministrstva, se pravi od reliefa na Mladiki, pa do frančiškanske cerkve, kjer je delal, si ogledali Prešernov spomenik, šli tudi na Žale, kjer je izdeloval nagrobnike. Za zdaj smo evidentirali 362 njegovih del. Koliko natančno jih je v Ljubljani, nisem posebej štela. Kiparjev opus obsega namreč tudi veliko javnih spomenikov, cerkvene, arhitekturne in nagrobne plastike.

Da, imel je kar veliko naročil, čeprav se je pritoževal Rihardu Jakopiču, kako je brez denarja ali pa kako je z nekim naročilom šel v izgubo, kot na primer s kipoma v frančiškanski cerkvi. V resnici je prejel sredstva za postavitev Prešernovega spomenika, vseskozi ga je podpirala bogata sorodnica Josipina Hočevar iz Krškega, tako z neposrednimi naročili zase in za cerkev, kot s tem, da mu je omogočila študij na Dunaju, od leta 1889 do 1896, in potem, ko je leta 1911 umrla, mu je zapustila kar lepo vsoto denarja. Že podatek, da si je slikar Peter Žmitek pri njem sposodil denar za toplice, ne kaže, da je bil Zajec v kakšni težki finančni situaciji. Sploh če ga primerjamo s Francem Bernekerjem, ki je živel v skromnih socialnih razmerah in se je tudi pritoževal, češ da Zajca pa podpira bogata Hočevarca.

Med letoma 1927 in 1940 je Zajec poučeval na Tehniški fakulteti, kjer pa mu niso dodelili mesta profesorja; obravnavali so ga kot navadnega kamnoseka. Šele z razstavo leta 1949 v Narodni galeriji, na kateri je bilo trideset njegovih del, se je odnos do njega spremenil. Leta 1950 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Že Elko Justin, slikar, grafik in njegov velik prijatelj, je opozoril, da bo tisti, ki se bo lotil raziskovanja Zajčevega opusa, naletel na velike težave, ker je opus obsežen in je veliko del v tujini. S tem problemom sem se soočila tudi sama. Poskusila sem sestaviti nek nabor, mozaik njegovih del, ki je zdaj v resnici mnogo večji, kot ko sem začela. Ni naključje, da ga je Hinko Smrekar upodobil kot peka na Maškaradi slovenskih likovnih umetnikov, na sliki, kjer Zajec peče kipe kot pecivo. Veliko del je v tujini, za mnogimi se je sledljivost tudi izgubila. Kipar je namreč štiri mesece po postavitvi Prešernovega spomenika odšel v tujino in se v Ljubljano vrnil šele štirinajst let pozneje. Sama pravim, da se je po vseh kritikah glede spomenika izgnal v tujino.

S Plečnikom sta prijateljevala že od dunajske akademije naprej in ta se na spomenik ni se tako kritično odzval. Sodelovala sta pri nekaterih projektih, med drugim pri Kikljevem nagrobniku na Žalah, skratka bila sta si naklonjena, si dopisovala. Predvidevam, da je Zajec po Plečnikovem posredovanju dobil službo na Tehniški fakulteti.

Rekla bi, da je v smislu obrtne spretnosti kiparstvo obvladoval tehnično, materialno. Če pa primerjamo njegov javni spomenik Prešernu iz leta 1905 ter Bernekerjev spomenik Primož Trubar iz leta 1910, ki so ga postavili v bližini Narodne galerije, so nedvomne razlike. Trubar je slogovno veliko bolj duhovno okarakteriziran, bolj kakovosten. Drugače pa Zajec sodi med pionirje zgodnjemodernega kiparstva na Slovenskem, skupaj z Ganglom, Repičem, Peruzzijem ter med vsemi najbolj kakovostnim Bernekerjem.

Zato bi se kar strinjala tudi s slogovnimi kritikami okoli Prešernovega spomenika že ob postavitvi. Kritike so bile sicer na eni strani politične, med liberalno in klerikalno strujo, ki se je spotikala nad razgaljeno muzo ter objemanjem Črtomira in Bogomile na enem od stranskih reliefov. Kritike literatov pa so se navezovale na slogovno zastarelost spomenika, čeprav je v resnici kipar sledil spomenikom, ki so nastajali ob dunajskem Ringu, kar je tudi vsakodnevno spremljal, ko je živel na Dunaju. Po mojem mnenju sicer takrat Prešernov spomenik niti ni bil tako slogovno zastarel, je bil pa zelo akademsko povprečno zastavljen, z natančnim posnemanjem Prešernovih potez, kar je recimo Berneker znal pri Trubarju preseči. Če pa pogledamo razvoj spomenikov po takratni Evropi, pa ga je čas že prehiteval, če omenim samo Rodinovega Balzaca, zasnovanega leta 1898, ki ob svojem nastanku ni bil sprejet. V Parizu so ga postavili šele leta 1939, skoraj štiri desetletja pozneje.

Zgledoval se je, ne bi pa rekla, da so imeli nanj zelo velik vpliv, z izjemo Požara, ki je nastal pod vplivom Rodinovih Vrat pekla. Delal je tudi v Meštrovićevem ateljeju v Rimu, kjer pa je ostal pri svoji obrtni spretnosti. Z Rodinom naj bi se v Parizu celo osebno spoznal, kar pa je treba zaradi nezanesljivih virov vzeti z nekaj rezerve. Je pa Rodin prijateljeval z Meštrovićem in ga tudi zelo cenil. Medtem ko Meštrović Zajca pravzaprav nikjer ni omenjal, zaradi česar se je Zajec v pismih pritoževal tudi Jakopiču. Skoraj štiridesetletno korespondenco med Zajcem in Jakopičem sicer hranijo v Moderni galeriji.

V NUK hranijo zapisnike Frana Vesela, v Narodni galeriji pa je kovček iz zapuščine, kjer so bile različne revije, ki jih je kipa zbiral, osebne in druge fotografije, osebni dokumenti, spričevala z akademije ter zelo dragocene skicirke, kiparjev popis svojega ustvarjanja in osebni dnevnik njegove druge žene, ki je beležila njegovo delo in življenje predvsem v zadnjih letih, kar je bilo zame zelo dragoceno.

Ne. Običajno so pri nas bolj cenjeni naši umetniki, kot če bi njihova dela kupovali v tujini. Je bil pa Zajec v tujini drugače ovrednoten in tretiran kot pri nas; zato ne bi rekla, da so ta dela, ki so ostala tu, nižje vrednosti.

Ne, ampak je zdaj možno zavzeti stališče do njegovega celotnega opusa. Glede na nabor, ki smo ga videli na razstavi in kar sem proučevala, lahko pritrdim, da je Zajec izjemno eklektičen umetnik; datiranje njegovih del na osnovi slogovne analize je skoraj nemogoče, saj je v kratkem časovnem obdobju prehajal od enega v drugi slog. Vseskozi so mu očitali narativnost, anekdotičnost, zahajanje v detajle, priznavali pa so mu obrtno spretnost in izjemno delavnost. To drži, kajti dejansko je ustvarjal vse do zadnjega večera, preden je ponoči izdihnil. Ko več ni mogel kipariti, je delal dela na papirju. Vse to v svojem dnevniku skrbno opisuje njegova žena.

Splošno bi lahko rekli, da je ustvarjal v historističnih slogih. Vse življenje je vztrajal v akademskem realizmu. Le s posameznimi poskusi je skušal svoja dela bolj slikovito zajeti, kjer bi izpostavila na primer portret Tržačanke in Požar. Ko se je po številnih potovanjih vrnil v Ljubljano, je na razstavah predstavil obe Pastirski idili, portret igralca Danila Cerarja, Medejo, Sapfo ter druge kipe. Takrat so kritiki pisali, da se je v bistvu oblekel v togo Rimljana in da so to umetnine, ki jih že stoletja srečujemo v likovni umetnosti ter služijo kot okras za domove. V bistvu so bile kritike zelo negativne, recimo Ante Gaber je ob kiparjevi šestdesetletnici zapisal, da ko vstopiš v Zajčev atelje na Prulah, srečuješ razne kozličke, osličke, konje, pohotne favne, trmaste nimfe in mitološko sodrgo. Ampak Zajec je svoj kiparski kredo tudi objavil v časopisu. Zapisal je, da »-izmi« bodo preživeli, kar bo pokazal čas; in edina prava umetnost je tista, ki ne spreminja proporcev in je nastala po naravi ter ustreza prirodnim zakonom. Temu je bil v resnici zvest vse življenje.

To delo smo že evidentirali v katalogu za razstavo. Zajec je ustvaril več kipov z motivom poljuba. V času razstave se je našla še ena lastnica Poljuba, ki nam je zaenkrat poslala fotografijo, prav tako smo v zadnjih mesecih evidentirali še nekaj drugih Zajčevih kipov. V prihodnosti se bodo zagotovo našla še druga Zajčeva dela, sploh v tujini.