Tako se nekateri policijski šefi učijo svoje prve lekcije zapletene nacionalne umetnosti prilizovanja in vzpenjanja po družbeni lestvici ob vsaki menjavi oblasti: na ducate privržencev in spreobrnjencev se puli za visoke položaje, zato je konkurenca huda. Blagovolili so mu dati na znanje, da bo razrešen s položaja in odrešen samske sobe na PP Škofja Loka brez možnosti ugovora. Kot je videti, je odločitev BL posledica različnih vzrokov, med katerimi izstopata po eni strani očitno skromna gorečnost, ki jo je njegova oseba izkazovala posvečenim vrednotam stranke, katerekoli te pač že so, in po drugi strani zanimanje, ki so ga izrazili prijatelji odločevalcev kot »uglednih predstavnikov domovine«, da bi zasedli ravnateljstvo policije.
Le redko v tej državi se na čelu pomembnih institucij znajde kdo, ki je za to usposobljen ali pa vsaj ni popolnoma nesposoben. Izvaja se strog nadzor in imamo številčno osebje, specializirano, da prepreči, da bi se zgodile kompetentne odločitve. Kompetentnost in slovensko podnebje sta brezpogojno nezdružljiva. Da je izkušen policist prišel do vodstva policije, pa čeprav le za nekaj mesecev, je bila nenačrtna napaka, ki so jo bistri umi, ki odrejajo naše usode, pohiteli popraviti, saj je vendar na voljo nešteto prijateljčkov, s katerimi lahko zapolnijo to mesto. Problem naše države je, da se najbolj naduti in nenadarjeni po volitvah lepijo na zmagovalce ter napredujejo kot privrženci in dvorljivci oblasti, saj s svojim talentom ne morejo. Politika pogosto postane zatočišče povprečnih in propadlih iskalcev zanesljivih državnih služb. V njej lahko uspevajo, dobijo moč, s katero se bahajo, predvsem pa se maščujejo vsem, ki so s svojim delom in darom dosegli, česar se sami niso mogli niti dotakniti, obenem pa imajo, obdani s svetniškim in požrtvovalnim sijem, polna usta besed, kako vse počnejo za dobro domovine.
Odlični nemški pisatelj H. H. Kirst je že pred desetletji predvidel situacije, v katerih se znajdejo nekompatibilni policijski šefi, tako kot BL. Njegov kriminalistični komisar Tantau je dejal: »Za koga dela dober uradnik? Za svoje predstojnike! Tudi jaz sem uradnik. In sicer za odstranjevanje blata. Pometam ceste pravičnosti, toda nikomur nisem suženj.« BL ne želi biti nikomur suženj, zato odhaja v pokoj. Odvetnik Runge policistu Kerstenu: »Vi torej verjamete v pravičnost, kaj? Kakor se zdi, se je tega pri vas, Kersten, resno bati. Vi ste mož reda in varnosti. Vso spoštovanje! In zdaj se hočete za to zavzemati med temi, ki so danes na oblasti? Človek božji, težko nalogo ste si naprtili.« Res si je tudi BL naprtil težko nalogo, ki ga je stala kariere. Komisar Tantau je še razmišljal: »Rad se zabavam. In kot rečeno, radoveden sem. Sploh imam cel kup pregreh – čim starejši sem, tem bolj to opažam. Moj največji greh pa je to, čemur pravijo občutek za pravičnost, in ta me bo nekega dne gotovo uničil.«
BL so karierno uničili in zatolkli njegovo dostojanstvo v čumnato lokalne policijske postaje. Ker je naivno pozabil, da je na tem svetu vse odpustljivo, razen tega, da govoriš resnico. In da so nekateri politiki tako zaupanja vredni kot klopotača, ki se goni. Vsekakor je bil BL kot policijski direktor človek, ki si je domišljal, da pozna vse človekove prepade: postaviti se odločno po robu tudi najbolj krvavemu nasilju, tudi najbolj kričeči brezsrčnosti, naskočiti krivce, jih onemogočiti – v tem je vselej videl smisel svojega življenja. A zdaj je moral doživeti, da je zašel v narobe svet: ta država postaja podobna rokoborskemu društvu, velik del naroda je čreda koštrunov, tako imenovana domovina ponižni plen hudodelcev. Hiša pravice, katero očuvati si je postavil za življenjsko nalogo, se spreminja v javno hišo. Pravičnost, po kateri je vselej stremel, je samo še greznica. Bo kdo od visokih policijskih šefov, ne meneč se za zamere politiki, upal Boštjanu Lindavu ob njegovem odhodu v pokoj iskreno stisniti roko in mu kolegialno čestitati za več letno uspešno delo in pokončno držo? Močno dvomim.
Jakob Demšar, Lesce
