Decembra smo sprejeli interventni zakon o zdravstvu, ki določa pogoje za dodelitev soglasja za delo zunaj matične organizacije. Direktorji in predstojniki morajo po novem podrobno obrazložiti razloge, zaradi katerih svojim zaposlenim dovolijo delati pri konkurenci oziroma pri drugih delodajalcih. Te odločitve morajo sprejeti direktorji zdravstvenih domov in bolnišnic, po novem pa tudi predstojniki oddelkov. Moje stališče do tega pa je jasno. Če kdo reče, da ne želi delati dodatno oziroma več kot 48 ur, ker je preobremenjen, utrujen, ker želi preživeti več časa z družino, je to povsem razumljivo, vsekakor pa to za sabo potegne dejstvo, da v tem primeru popoldan ne more delati pri drugem delodajalcu. x Mladina
Nepreslišano: Valentina Prevolnik Rupel, ministrica za zdravje
Naše javne zdravstvene mreže v zadnjih 30–40 letih nismo spreminjali, posodabljali, reorganizirali ali kakorkoli prilagajali razvoju oziroma demografskim in epidemiološkim spremembam. Osnovne celice zdravstvene mreže so delovišča. Vsako delovišče, ki obratuje 24 ur na dan, sedem dni na teden, potrebuje od pet do šest zdravnikov. Za tako veliko število delovišč, kot jih imamo v Sloveniji, enostavno nimamo zadosti kadra in ga tudi ne bomo imeli še vrsto let. Reorganizacija mreže je zato nujno potrebna. Gre za organizacijski problem, ki se ga je treba lotiti. Naj spomnim na projekt izpred 10 let, kjer smo ugotovili, da bi za zagotovitev dostopnosti v 30 minutah za 85 odstotkov prebivalcev v Sloveniji poleg univerzitetnih kliničnih centrov potrebovali pet bolnišnic – vemo, da jih imamo danes veliko več. Taka reorganizacija je v kriznih časih lahko zelo boleča, gotovo za bolnike, na koncu tudi za izvajalce – zdravnike.
Valentina Prevolnik Rupel
