Francis Ford Coppola je scenarij za svoj najnovejši film Megalopolis napisal že v osemdesetih letih 20. stoletja. Kljub renomeju enega najpomembnejših režiserjev ameriškega filma in širše so se večji studii otepali projekta, saj da gre za preambiciozno, predvsem pa predrago idejo. Pred leti je zato sklenil, da bo film financiral kar iz lastnega žepa. »Bolj ko naredim film oseben in bolj ko ga približam svojim sanjam, težje ga je financirati,« je pripomnil takrat. Za financiranje znanstvenofantastične drame je tako prodal velik del svojega vinskega imperija, odstotek prodaje pa je uporabil kot zavarovanje za posojilo. Proračun njegovega osebnega projekta je na koncu znašal več kot 120 milijonov dolarjev.
Produkcija je bila zaključena marca lani, režiser pa je prejšnji mesec potrdil, da bo film izšel še v prvi polovici tega leta. Mediji čez lužo so sicer še v začetku lanskega leta poročali o kaotični produkciji in številnih odhodih, recimo celotne ekipe za posebne učinke in nekaterih scenografov. Brali smo lahko, da snemanje spominja na njegove prejšnje težavne projekte, recimo noro snemanje vojne klasike Apokalipsa zdaj (1979), ki so jo zaznamovali finančne težave, tajfun, kokain, prava trupla in tropske bolezni. Zastavljalo se je celo vprašanje, ali bo film sploh končan. Coppola in igralci so te navedbe zanikali, prav tako naj ne bi bilo res, da je ekipa pokurila prvotno predvideni proračun, snemanje pa je bilo končano vsega nekaj mesecev po tem poročanju.
O zgodbi filma je še naprej znanega izredno malo. »Arhitekt želi na novo zgraditi v nesreči uničen New York,« je zapisano na filmskem portalu IMDb, Coppola pa pravi, da naj bi se film bral kot tradicionalen rimski ep, postavljen pa bo v utopično različico New Yorka, imenovano Novi Rim. Film naj bi bil ljubezenska zgodba in hkrati filozofski premislek o naravi človeka. Da bi ustvarili videz porušenega mesta, je ekipa sprva želela uporabiti nove vizualne učinke, to je nekakšen virtualni oder, kot so to na primer naredili pri produkciji serije The Mandalorian, a se je nazadnje ta možnost izkazala za pretežavno in predrago, zaradi česar so prešli na cenejše, klasično snemanje pred zelenim platnom.
Coppola je za svoj osebni projekt, za katerega je postavil na kocko svoje premoženje, sicer zbral impresivno zvezdniško igralsko zasedbo, v kateri so Adam Driver, Jon Voight, Talia Shire, Nathalie Emmanuel, Forest Whitaker, Laurence Fishburne, Shia LaBeouf, Jason Schwartzman in Dustin Hoffman. Lahko bi seveda naštevali izjemne vloge posameznih igralcev, lahko bi vsekakor k temu dodali še vsaj, da sta kriminalni drami režiserja Boter (1972) in Boter 2 (1974) skupaj prejeli kar devet oskarjev, med drugim tudi kipca za najboljši film. Se razume – pričakovanja niso majhna. Po drugi strani pa tudi ne bi bilo prvič, če bi kateri izmed eksperimentalnih projektov Coppole bolj kot ne pogorel (One from the Heart). Vendar, kot rad poudari v intervjujih, »so filmi, ki jim lahko rečemo prava umetnost, tisti brez varnostne mreže«.
