Devetinpetdesetletni Nigel Farage je rekorder med poraženimi britanskimi poslanskimi kandidati. V 21 letih, od 1994 do 2015, je kandidiral na petih parlamentarnih volitvah in še na dveh nadomestnih volitvah poslanca v skupno šestih različnih volilnih okrožjih. Na vseh sedmih volitvah je izgubil, zmagali pa so kandidati Konservativne stranke. Največ podpore je dobil leta 2015, ko je zasedel drugo mesto z dobrimi 32 odstotki glasov. V prvem poskusu leta 1994 je dobil vsega 1,7 odstotka glasov.
Rast podpore Farageu je dober odraz rasti otoškega evroskepticizma. Farage je na Otoku ves čas širil evrofobijo, čeprav je bil 21 let (1999–2020) poslanec evropskega parlamenta, v katerem je ob vsaki priložnosti kritiziral EU in vse, povezano z njo. Na volitvah v evropski parlament je bil pač neprimerno bolj uspešen. Štirikrat je bil za poslanca izvoljen kot kandidat evrofobne stranke UKIP (Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva), petič in zadnjič, leta 2019, pa kot kandidat Brexitske stranke.
Za vodjo stranke UKIP so ga izvolili leta 2006, tri leta kasneje je na evropskih volitvah na Otoku zasedla drugo mesto. Po zmagi brexitarjev na referendumu o članstvu v EU leta 2016 je (drugič) odstopil s krmila UKIP in napovedal politično upokojitev, rekoč, da je z brexitom izpolnil svoje politične ambicije. »Pred referendumom sem govoril, da hočem nazaj svojo državo, zdaj hočem nazaj svoje življenje,« je dejal v odstopni izjavi. Pa si je spet premislil in nezadovoljen z brexitskimi pogajanji leta 2019 ustanovil Brexitsko stranko ter se decembra tega leta sedmič neuspešno potegoval za sedež v britanskem parlamentu. Njeno krmilo je zapustil leta 2021, ko se je preimenovala v stranko Reform UK (Reformirajmo Združeno kraljestvo). Zdaj je njen častni predsednik.
Vabijo ga konservativci
Zaradi kopice težav vladajoče Konservativne stranke, ki ji na volitvah verjetno v drugi polovici tega leta napovedujejo katastrofalen poraz, pa ga očitno mika še osmi poskus vstopa v britanski parlament. Eden od otoških notranjepolitičnih komentatorjev je napisal, da Farage kot morski pes kroži okoli krvaveče Konservativne stranke, katere kandidati so ga premagali v vseh njegovih sedmih poskusih. Ta poraženski rekord pa Faragea ni oviral pri tem, da je postal eden najbolj vplivnih politikov svoje generacije. Tudi brez sedeža v britanskem parlamentu je močno vplival na Konservativno stranko, ki jo je zapustil leta 1992, ker je tedanja konservativna vlada podpisala maastrichtski sporazum o nastanku EU. Brez članstva v Konservativni stranki, ki ga odkrito vabi v svoje vrste, je dosegel svoj glavni politični cilj: odhod iz EU.
Očitno upa, da mu bo izvolitev v parlament uspela kot kandidatu stranke Reform UK. Izbral naj bi že volilno okrožje, v katerem bi kandidiral. To je Clacton-on-Sea, ker je tam 70 odstotkov volilcev na referendumu leta 2016 glasovalo za brexit. Poznavalci ocenjujejo, da bi stranka Reform UK v tem okrožju, dolgoletni konservativni volilni trdnjavi, na prihodnjih volitvah premagala konservativce samo, če bi bil njen kandidat Farage. In da lahko konservativni premier Rishi Sunak prepreči beg konservativnih volilcev v tabor stranke Reform UK samo, če bo svojo stranko premaknil še bolj na desno, posebno ko gre za odnos do priseljevanja. Toda bolj desno, kot je Farage, se v odnosu do migrantov skoraj ni mogoče premakniti.
