V ljubljanski Drami že nestrpno pričakujejo nocojšnjo premiero enega najbolj priljubljenih Molièrovih del, ki se bo začela ob 20. uri. V naslovni vlogi Harpagona, stiskača, ki je bolezensko obseden z denarjem in je za bogastvo pripravljen žrtvovati srečo najdražjih, bo nastopil Bojan Emeršič, režijo predstave pa so zaupali enemu najvidnejših balkanskih režiserjev, prejemniku vseh pomembnih gledaliških nagrad v regiji, Slobodanu Unkovskemu. Prva in doslej edina uprizoritev Skopuha je bila v Drami leta 1926 v režiji Osipa Šesta, a ji kritiki niso bili naklonjeni. Slavna komedija je bila sicer v Sloveniji uprizorjena le nekajkrat, prvič v Trstu v sezoni 1919/20. Ravnateljica SNG Drame Ljubljana Vesna Jurca Tadel je na tiskovni konferenci minuli teden takole komentirala klasično dramsko delo, ki do kraja analizira eno največjih tegob človeštva – skopuštvo: »V vseh obdobjih najdemo razloge, zakaj se Skopuh uprizarja. Na dejstvo, da je nekdo tako skopuški, da ne pusti dihati nikomur okoli sebe, je treba pogledati tudi širše, kaj to obenem pomeni za družbo. V raznoraznih družbenih okoljih so Skopuha uprizarjali v skladu s tem, kako je v določenih časih odzvanjal. Mojstrstvo Molièra je v tem, da tovrstno hibo poosebi v enem značaju, ki ga nato obda z njegovimi kontrasti. Če je Harpagon izrazito egoističen, si vsi ostali prizadevajo uresničiti ljubezen, ki je izrazito altruistična.«
Obsedenost z denarjem stane
Režiser Slobodan Unkovski je vesel, da je lahko z ambiciozno ekipo ponovno ustvarjal v SNG Drami. Prvo delo, ki ga je postavil na ta oder, je bila legendarna uprizoritev Ibsenovega Peera Gynta leta 1991. Molièrovega Skopuha je označil kot komedijo o ljubezni, siromaštvu in zlasti samoljubju, ki razžira smisel obstoja ter zmanjšuje ugled uveljavljenim vrednotam človekovega bivanja. »Z ekipo smo ostajali v mejah besedila, hkrati smo ga poskušali razumeti in povezati s svojim razumevanjem sveta ter časa, v katerem živimo. Uprizoritev nima določenega stila in ni na silo moderna, ampak je eklektična,« je pojasnil Unkovski.
Igralec Bojan Emeršič o svojem liku skopuha pove, da ga njegova grabežljivost presega do te meje, da je niti ne zmore več nadzirati. »Pri njem gre res za obsedenost, kar pomeni, da je denar nekaj, kar on personificira, kar smatra kot svojega otroka, kot svojca, do katerega mu je več kot do njegovih lastnih otrok. V trenutku, ko te denar obsede, izgubiš odnos do živih ljudi. Njegov odnos do denarja je intimen, skoraj erotičen. Predstava je zelo zabavna in hvaležen sem, da sem lahko del nje. Celo bolezen, za katero se mi je zdelo, da bi jo lahko imel, sem poskušal prestaviti, vse sem naredil za to, da bi lahko sodeloval s tem režiserjem, o katerem sem ogromno slišal iz časov, ko je delal pri nas. Že dolgo nisem videl režiserja, ki bi nas praktično z ničimer, samo z nekim spoštovanjem do gledališča, spodbudil do te mere, da smo v nekaterih stvareh šli preko sebe. Bilo je res lepo potovanje.«
Zanka okoli vratu
Igralec Nejc Cijan Garlatti je v Dramini prvi letošnji predstavi Cléante, Harpagonov sin. V zgodbi se mu zdi zanimiv spor, ki je danes morda celo bolj aktualen. »To je omnipotentnost staršev, natančneje figure, ki je bila sicer takrat, tradicionalno in v navadah, zadnja instanca oblasti v družini, torej pater familias. Danes se nekaj podobnega dogaja prav s finančno odvisnostjo. Konstantno preigravanje in iskanje podpore v bližnjih zaradi nesposobnosti osamosvajanja mladih se mi zdi neverjetno aktualna tematika, iz katere sem izhajal pri iskanju Cléanta, razpetega med lepo Mariane in nezmožnostjo ločitve od svojega očeta, ki je njegov kruh in ključ do sreče, ki ga ima Harpagon tako prikladno obešenega okoli vratu.«
Zahtevnega dramskega besedila se je gledališka ekipa lotila s paleto različnih stilov in pristopov, zanje je bil to poseben čustveni eksperiment s pridihom sodobnega časa, vključili so denimo tudi operno petje in balet. V predstavi igrajo še Sabina Kogovšek, Domen Novak, Saša Pavlin Stošić, Matija Rozman, Maja Sever, Vojko Zidar, Uroš Fürst in Valter Dragan.
