Povedano drugače, Lorenci »legendo« o Pohorskem bataljonu obravnava bolj kot neke vrste »veliki tekst« formativnega tipa, skozi katerega koplje proti jedru človeške eksistence – torej na precej podoben način, kot se je denimo v nekaterih prejšnjih uprizoritvah loteval narodnih epov, religijskih besedil in po malce drugačni poti tudi pravljic. Na ta »konstitutivni mit« določene skupnosti (kar je v slovenskem primeru v pretežni meri vendarle narodnoosvobodilni boj ali, če hočete, dogodki med drugo svetovno vojno z vsemi posledicami vred) se tudi tokrat ozre z rahle distance, brez sodb ali patetične drže, toda spoštljivo in občutljivo – pri čemer ga bolj od celovite freske zanima drobno tkivo »običajnih« življenj, vpetih v mrežo skrajnih izkušenj ter razpada dotedanjega sveta. Tudi sicer postavitev ponuja več prepoznavnih potez Lorencijevega gledališča: mizanscensko je izrazito statična in se izogiba nepotrebnemu spektaklu, bolj kakor na živahno odrsko dinamiko stavi na zvok besede, težo povedanega (in s tem preizkuša tako gledalčevo zbranost kot tudi lastno notranjo trdnost), na pomenljivo gesto in občasno natančno odmerjeno akcijo, pa tudi na sugestivno rabo predmetov – nadvse močna, navkljub svoji preprostosti, je recimo podoba na kup odvrženih oblek ob sklepu prvega dela (kostumi Belinde Radulović so nežno historično stilizirani). V enako usklajenem sozvočju s snovjo je tudi »skopa« scenografija, kot jo je zasnoval Branko Hojnik: določa jo zlasti vrsta polkrožno razporejenih stolov (ta je umeščena med velika črno-bela portreta ob robovih odra), na katerih nastopajoči – ki ponovno ne zastopajo nujno konkretnih »vlog« ali likov, temveč ustvarjajo kolektivno »izvajalsko telo«, znotraj katerega se izmenjujejo v podajanju vsebin – presedijo večino predstave.
Vendar vse to ne pomeni, da uprizoritvi manjka primernega tempa ali napetosti, četudi si Lorenci kot navadno vzame čas za grajenje vzdušja in konteksta (sama pripoved o Pohorskem bataljonu pride v resnici na vrsto šele v drugi polovici). Zanju poskrbi že besedilna podlaga, kot sta jo oblikovala režiser in dramaturg predstave Dino Pešut: gre za učinkovito montažo dokumentarnih gradiv (začne se z branjem okupatorjevega razglasa v zasedenem Mariboru), podatkov, pričevanj, zadnjih pisem na smrt obsojenih talcev in izvirnih avtorskih besedil, iz katere raste presunljiv, mestoma poetičen portret zatiranja in trpljenja, a tudi človeške moči in veličine. Dokončno ga pobarvajo predani igralski prispevki; med enajstimi nastopajočimi je skorajda neprimerno koga izpostaviti, toda v spominu vseeno nekako najbolj ostajajo Nina Rakovec, Matej Puc in Mirjam Korbar, pa tudi Jure Rajšp v »pasijonu« mladega Vančka.
