Res je bil občutek, kot da smo z znano kantavtorico in pevko Ditko sedli skupaj na predbožični večer. Ne samo zavoljo besed, ki so se med pogovorom sukale okoli teh čudovitih praznikov, pač pa tudi zato, ker smo jo s tem namenom pravzaprav povabili na pogovor – če bi namreč želeli k sebi domov povabiti znani obraz, ki bi nam s pozitivnostjo, veseljem, energijo polepšal ta poseben večer, bi bila Ditka nadvse dobrodošla gostja.

Predstavljajmo si torej, da je pri nas doma ... da nemara sede ob smrečico in najprej v naročje vzame kitaro ter na njej ubere melodijo, ki v trenutku razsvetli prostor. Recimo, da za začetek zaigra čudovito pesem Ne bodi kot drugi in za njo svojo najnovejšo Božič prihaja. Sijaj z obraza, veder nasmešek, izbrane besede, refreni, novi verzi:

»Na ulici stojim, gledam ljudi in molčim,

je vsaka beseda odveč, ko večer se spusti.

Otroci se smejijo, trenutek je ujet,

jim lička rdeča žarijo, ko zapade prvi sneg.

Božič prihaja in prinaša veselje,

ljubezen v nas vzplameni,

tihe želje, radost prebudi,

saj za božič lahko spet smo skupaj ...«

Ditki ljudje radi prisluhnejo. Tako smo ji tudi mi. Težko je reči, od kod prihaja ta njena moč – morda izvira iz duše, od koder prihajajo njene pesmi, morda iz izbora besed, morda pa je tako zaradi bisernega pogleda, spričo katerega se zdi, da lahko sanje v njeni družbi za trenutek postanejo resničnost. Kdo bi vedel.

Spomini na babico

(Spoštovana Ditka, odložite za zdaj kitaro in sedite med nas, za našo namišljeno in dobro obloženo mizo. Izvolite čašo vina.)

In nam povejte, kaj ta praznik pomeni za vas osebno. »To je zame najlepši del leta že od nekdaj, še iz otroštva, ko je očetova mama – zdaj žal že pokojna – znala pričarati čaroben božič. Kot deklica sem vedno odšla k njej v Črno na Koroškem. Spominjam se, kako je vsa hiša dišala po piškotih in potici. Spominjam se še, kako je babica znala z občutkom okrasiti hišo in kako se je na božični večer zbrala vsa družina. Poslušali smo in peli božične pesmi. Mislim, da je to ostalo globoko v meni in vsak december se ta čustva spet prebudijo. Občutki me vrnejo v tisti čas in velikokrat se prav v tem mesecu rodi navdih.«

Z mislimi se za trenutek vrne v tisti čas. Toda kmalu je nazaj in nadaljuje: »Decembra, ko živimo v naglici, ljudje večkrat hitijo po trgovinah. Jaz pa razmišljam, kaj je pravzaprav srčika božiča, celega tega meseca. Nekje smo očitno zavili drugam, kot smo si želeli, in vse je postalo preveč povezano s tistim, kar reklamirajo, češ da so najpomembnejša darila ali materialne stvari. Zame je v tem času bolj pomembno, da se zbere družina, da si obkrožen z ljudmi, ki jih imaš rad in s katerimi se lahko povežeš. Zdaj, ko sem odrasla, se tega še toliko bolj zavedam. Včasih je tako, da si čez leto tako zelo zaposlen, da se z babico ali dedkom srečaš komaj kdaj. Ali s tetami in strici. Ko pride božični večer, so vsi, brez izjeme, na kupu. To je tradicija. 24. in 25. december sta za našo družino takšno doživetje.«

(Pustimo pripoved za trenutek ob strani. Čas je za slastno ješprenjčkovo juho, tako pogosto del slovenskega božičnega okusa ...)

Zdaj pa le nadaljujte, prosim: rekli ste, da ste za božič kot družina vedno skupaj. »Zdaj se dobivamo pri babici po mamini strani. Toda glasba je še vedno z nami. Babica med drugim poje v pevskem zboru. Je pravzaprav glavna na božični večer, zapoje božične pesmi, ki jih prepevajo v zboru. Tako da je pri nas skorajda obvezno, da na božični večer pojemo. Obvezna je Sveta noč. Oče zaigra na klavir, mi smo poleg in se veselimo. Tudi ko ne pojemo, imamo v ozadju klasične božične pesmi. Običajno zavrtimo ploščo, na katero je oče posnel številne božične pesmi že pred dvajsetimi leti. Ta plošča je ob teh praznikih vedno z nami,« odgovori, ko beseda nanese na to, kako pomembna je glasba za praznični čas. Včasih se zdi, da je je nemara že malce preveč. Odmeva po vseh trgovinah, radiu, televiziji ... Ditka kot glasbenica bržkone na to gleda na drugačen način.

Brez grandioznih vložkov

Veliko o pogledih glede vsega tega pove omenjena pesem Božič prihaja – je praznična, toda ne kičasto praznična, je polna božičnih motivov, toda brez grandioznih vložkov.

»Pri tem moramo sicer narediti korak nazaj,« prekine našo misel. »Ta pesem je nastala pred nekaj leti v angleščini. Nosi naslov Magic of Christmas. Nastala je v času, ko smo morali biti vsi doma. Takrat sem čutila nekakšno stisko in mi ni bilo vseeno. Rekla sem si, da je vendarle božični čas in da si bom tako doma sama ustvarila pravo vzdušje. Ob sebi imam navsezadnje še vedno ljudi, ki jim imam rada. Razmišljala sem, kako nam ta božični čas da neko posebno iskrico.«

Pesem je navdušila tudi očeta Gorazda, s katerim sodelujeta in ki je napisal besedilo v slovenščini. »Ker me dobro pozna, ve, kaj mi ta čas pomeni. Zato je zelo dobro izbral verze. Besedilo v slovenščini poudari predvsem, kako je zdaj prišel čas, da se znova povežemo z ljudmi, ki jih imamo radi, in si res vzamemo čas zanje. Pa tudi čas zase. Prav je, da izpostavimo vrednote, kot so prijateljstvo, družina in prijetna bližina.«

V eni od kitic Ditka poje takole:

»Vem, da je včasih hudo, ko nič ni, kot naj bi bilo.

Grenkoba v nas se prikrade, se sanje razblinjajo.

Pa vendar in prav zato lahko verjamemo,

da vse lepo se enkrat zgodi, če resnično ljubimo ...«

»Morda se je na tem mestu oče navezal na stisko, iz katere je nastala ta pesem v angleščini,« pojasni in nadaljuje: »V življenju gremo skozi vzpone in padce, vedno nas doletijo stiske. Saj smo vsi le ljudje. Morda v tem verzu ni toliko božične tematike, sporočiti pa hoče vendarle, da se poberemo in da imamo okoli sebe ljudi, na katere se lahko zanesemo in nam pomagajo v težkih trenutkih, da se znova postavimo na noge.«

Snemanje božičnih pesmi

(Postojmo za trenutek. Čas je namreč za glavno jed: svinjska mrežna pečenka s praženim krompirjem. Morda še ena čaša vina? Da? Tako, zdaj lahko nadaljujemo.)

Kako je bilo pravzaprav posneti božično pesem? Je kaj drugače kot pisanje in snemanje pesmi sicer? »Taka pesem je že sama po sebi neka tradicija in mora biti aranžmajsko drugače dodelana. Na neki točki se mora slišati kakšen zvonček, prisotne morajo biti podrobnosti. Sama pa si tega ne želim preveč. Kakšne božične pesmi znajo biti preveč nakičane z okraski. Vendar je res, da ni povsem enostavno napisati takšne pesmi, tudi zato ne, ker se zdi, da se takšni elementi preveč ponavljajo. Seveda nekaj malega mora biti prisotno: ali omeniš božič, ali Božička, ali lučke, vendar se lahko kaj hitro zapleteš v začaran krog že stokrat uporabljenih izrazov. Pomembno se mi zdi, da je takšna pesem podkrepljena še z neko sporočilnostjo.«

Zaupa, da je oče sicer uvod pesmi sprva zastavil bolj veličastno, toda v tem se ni videla, zato sta uvod spremenila. »Nisem se videla, to nisem bila jaz.«

Ditka je zares pozitivna osebnost. Deluje nekako, kot bi bila nad časom, nad vsem dogajanjem, v harmoniji sama s seboj. Za letošnje leto, denimo, bi težko rekli, da je bilo na splošno lahkotno – bilo je prepolno nasilja, prepolno smrti, kar ustvarja vtis, da bo jutri prej slabše kot boljše. Časi so negotovi. Kako se lahko tako lepa duša zaščiti pred tem? Kako v vsem tem ohrani pozitivnost in optimizem?

»Že kot majhna deklica sem spoznala, da se me takšni dogodki zelo dotaknejo. Odločila sem se, da vsega tega prek poročil vsak dan ne bom spremljala. Tudi takšnih novic ne grem brat. Ne zato, ker bi mi bilo vseeno, daleč od tega, pač pa preprosto zato, da se zaščitim. Skušam si ustvariti neki svoj svet, v katerem se počutim dobro. Če pomislim samo na pandemijo, ki je neposredno vplivala name, ali nedavne poplave, ko sem bila povsem paralizirana in niti nisem mogla niti prav veliko govoriti, ker je bilo tako grozno. Imam zelo močno empatijo in čutim vse te dogodke, usodo ljudi. Nikoli mi ni vseeno. Vem, kaj se dogaja, toda če želimo nekako priti skozi življenje, se mi zdi pomembno, da poskrbimo za mirnost notranjega sveta.«

(Dolijemo vino. Kozarec vendar ne more biti napol prazen, kajne.)

Kam se umaknete, kje poiščete in najdete takšen mir? »Ko sem na odru, dam vse od sebe za ljudi, toda ko pridem domov, potrebujem mir, ki ga najdem skozi meditacijo, jogo, dihalne vaje ... To me zelo pomirja. Pomembno mi je, da čas preživljam tudi v naravi. To je eden od razlogov, zakaj sem raje na Koroškem, čeprav sem nekoliko odmaknjena od vsega dogajanja,« odgovori.

Terapevtski kuža

Doma ji družbo dela tudi kužek, za katerega pove, da je neke vrste terapevt. »Neverjeten je. Če se samo za trenutek vznemirim, če naredim kakšen drugačen zvok, je že ob meni in me pomirja. Prav ne pusti mi, da bi se razburjala. Res je neverjeten. Ima tudi glasbeno ime – Bowie.« Kot David Bowie, eden največjih britanskih glasbenikov.

(Smo z glavno jedjo končali? Potem je čas za orehovo potico. Saj bo še nekaj prostora za to slastno sladico v trebuščku? Sicer pa, če smo ravno pri sladkem ...)

Leto je bilo zanjo, nadaljuje Ditka, dokaj pozitivno. »Naredila sem veliko tistega, kar sem nameravala. Leto se je začelo s Kajuhovo pesmijo Naša pesem, kar je bil močan projekt. Leto, ki se izteka, je bilo navsezadnje Kajuhovo leto, zato je bilo cel kup vabil na različna praznovanja. Čas mi je hitro minil. Moram kar malo pomisliti za nazaj, kdaj se je kaj dogajalo. Vmes so bile te grozne poplave, ki so na neki način ustavile življenje. Prinesle so mizerijo in kar nekaj časa smo vsi skupaj potrebovali, da smo se pobrali. Toda zdaj je čas, da gledamo naprej.«

Želje za prihodnje leto? »Vsako leto se mi ponavljajo. Vesela sem, da se določene uresničijo, določene pa potem pač nadgrajujem. Res si želim, bržkone kot vsakdo, da bi bila zdrava. Prav nedavno sem obležala z vročino in takrat toliko bolj vidiš, kako pomembno je, da si zdrav. Še posebej za nas glasbenike, ker smo morali koncerte odpovedati. Želim si, da bomo v dobrih odnosih z bližnjimi. To se mi zdi zelo pomembno in iz tega prihaja marsikaj lepega. Zase si želim še, da bi nadaljevala svojo pot. Zdi se mi, da sem končno res našla tisto pravo stezo.«

Posvetila se je uglasbitvam poezije priznanih slovenskih pesnikov. Sklada pesmi v angleščini in slovenščini. Uživa. In to se pozna.

Te dni precej nastopa, pove. Vmes so si v družini – še ena lepa tradicija – vzeli čas za okrasitev smrečice. Ali smreke, če smo bolj natančni. »Kljub temu da ne živim več doma pri starših, imamo še vedno tradicijo, da okrašujemo skupaj. Takrat se pridruži sestra in smo vsi skupaj. Ob hiši stoji prava, precej visoka smreka. Ne pretiravamo: okrasimo jo bolj preprosto.« Doda, da bi si jo želela okrasiti že v začetku decembra, »da bi jo lahko gledala čim dlje«, toda tempo življenja tega ne dopušča.

Zdaj je večina njenih letošnjih glasbenih nastopov mimo. Nekaj jih sicer še bo, toda ne na silvestrovo. Zanimivo. Pričakovali bi, da imajo glasbeniki prav na ta dan največ dela. »To je zato, ker delam drugačno glasbo. Takšni glasbeniki, kot sem jaz, ne igramo za zabave, ampak smo del neke bolj kulturniške scene. Tako da smo na silvestrovo bolj prosti. Pri nas doma je sicer tudi 31. december poseben dan, ker ima mama rojstni dan, ki ga običajno praznujemo ob kosilu tistega dne. Zvečer je potem bolj čas za prijatelje.«

(Krožniki so pospravljeni, ostal je zgolj vonj po pečenki in potici. Steklenica je bolj prazna kot polna. Znamenje, da se druženje približuje h koncu. Bi morda kdo še kavo? Ne?)

Kadar človek uživa – v tem primeru v pogovoru – čas teče hitro in slovo je še toliko težje. Toda vsega lepega ... No, saj veste, kako to gre. Tako se je torej po živahnem pogovoru in lepi glasbi naš namišljeni božični večer z gostjo končal. Objem, poljub za slovo, z upanjem, da se uresničijo želje, o katerih razmišljamo ob takšnih trenutkih.

Morda bi Ditka ob tem zaključila s kakšno mislijo iz svojih pesmi. Naslednja se zdi primerna glede na božični čas:

»Skupaj smo,

najlepša pesem odmeva, zazveni.

Sanjajmo o sreči za dobre ljudi.«

Sanjajmo torej, res, o sreči za dobre ljudi.

Pa na svidenje. Do prihodnjič.