Tako je kategorično zatrdil, da kot minister lahko rečeš, da »boš zamenjal pol kadra v policiji, vendar tega ne moreš storiti, ker ima kadrovsko politiko v rokah generalni direktor policije (GDP) in nihče drug. Če bi to rekel GDP-ju, bi me nekam poslal, mogoče v kakšno ustanovo. Policija je samostojna in jo vodi GDP!« Nadalje je še dejal, »da politiki ne moremo po policiji menjati in kar reči, ta pa ni dober. To ne gre! Minister ne more nikogar zamenjati ali napredovati, edino, kar je, lahko predlaga imenovanje novega GDP.« Še posebej decidirano je poudaril, da »Gibanje Svoboda ne kadruje po slovenski policiji«. Za primer je dal direktorja Uprave za policijske specialnosti, ki ga je Golob eksplicitno omenil Tatjani Bobnar v svojih kadrovskih željah in se vprašal, kdo ga lahko zamenja. Prav zato, ker sta se Bobnarjeva in Boštjan Lindav temu uprla, sta jo dobila po glavi.
Poklukar in njemu bodrilno prikimavajoči predsednik PK, poslanec Svobode Lamut, sta v svoji naivni preproščini prepričana, kako sta ubranila svojega šefa Roberta Goloba pred »halucinacijami« Bobnarjeve in Lindava, ki sta Poklukarju lahko hvaležna za njegovo »iskreno« pričanje. Malo manj pa bo gotovo zadovoljen premier, ki sta ga hotela izvleči iz težav, v bistvu pa sta ga potunkala v gnojnico političnega kadrovanja. Ni treba biti kakšen izvrsten politični analitik, da lahko ugotovimo, kako sta se pravzaprav nehote implicitno strinjala z vsemi obtožbami o Golobovem kadrovanju v policiji, Poklukar pa je Golobu tako rekoč s svojim zgledom nevpletanja v kadrovske zadeve v policiji nastavil ogledalo. S prikazovanjem idiličnih odnosov med ministrom in policijo je Poklukar pritrdil, kako se ne sme kadrovati in kako je politiki treba pristriči peruti.
Poklukar sicer relativizira Golobovo lomastenje po policiji s prispodobami, da nihče ne more zamenjati polovico kadra v policiji. Seveda ne, saj je dovolj, da brez utemeljenih razlogov zamenjaš nekaj visokih policijskih šefov in vsi ostali bodo konformistično kimali in postali pravi podaniki vladajoče politike. Strinjam se, da se politika res ne spušča v primere kršiteljev javnega reda, prometnih prekrškarjev in storilcev klasičnih kaznivih dejanj. Problem nastane, ko je treba preiskovati osebe, ki so politično povezane z vladajočo garnituro. Tu pa konformistična policija lahko hitro zdrsne v avtocenzuro in strah pred političnimi zamerami. Popolnoma pa se strinjam s Poklukarjevim mnenjem, da je depolitizacija policije (izgon »janšistov«) pravni postopek, ki bo izveden preko kazenskih ovadb, ki jih je podal že v. d. GDP Lindav zaradi zlorab pooblastil pri razganjanju demonstracij (ker so nekateri policijski šefi zaradi konformizma ali pripadnosti janšizmu slepo ubogali politične komande). Tako je Poklukar spet implicitno priznal, da sta se Lindav in Bobnarjeva pravno strokovno lotila »ekzorcizma janšistov« v policiji, kajti vsako rokohitrsko kadrovsko odpuščanje bi doživelo poraz v sodnih postopkih.
Dejstvo je, da sta prav Bobnarjeva in Lindav vztrajala pri strokovnem nadzoru nad policijo v času covida, ki naj preko odločitev Specializiranega državnega tožilstva in sodišča prinese trdne dokaze o »janšističnih« zlorabah policije. Ob teh poimenovanjih se sicer bojim, da nas čez mogoče ne tako veliko časa čaka »degolobizacija« policije, kar bo povzročilo še dodatno kadrovsko siromašenje, na kar je na zaslišanju pred PK jasno opozoril namestnik GDP Ciperle z besedami, da »se je v policiji zadnja leta veliko menjalo vodje na različnih položajih, žal pa odhajajo izkušeni ljudje in bi bilo za državo bolje, da ostanejo, saj je delo policije tek na dolge proge«. Pravi zaključek zaslišanja Poklukarja pa je povzela članica PK, poslanka NSi Vida Čadonič Špelič, z ugotovitvijo, kaj so politični pritiski na policijo: To so »želje« politikov, ki jih potem izpeljejo strokovnjaki.
Jakob Demšar, Lesce
