1. Ceste. Med osamosvojitveno vojno se je avtocestni priključek na Logu že izkazal kot odlična začasna rešitev. Takrat je bilo s strani pristojnih tudi že obljubljeno, da bo kot začasni priključek na avtocesto spet odprt takoj, ko bodo pridobljeni vsi papirji za nov avtocestni priključek na Lukovici, ki se sedaj že gradi. Dodatni argument za odprtje začasnega avtocestnega priključka Log pa je tudi prekinjena asfaltirana povezava med Vnanjimi Goricami in Lukovico zaradi gradnje nove ceste na najboljši zemlji.
Krepi se tudi upanje, da iskrica modrosti odgovornih preskoči z Dolgega mosta čim prej tudi na križišče pri Poku, na Brezovici, kjer še vedno namesto zavijalnega pasu iz vrhniške strani na cesti gledamo okrasno zelenico z ruševjem. Dolgi most pa bi razbremenila tudi povezava avtoceste s Cesto dveh cesarjev pri počivališču Barje.
2. Železnica. Ljudje se sprašujemo, zakaj se vrača v prvotno neprehodno stanje prostor ob železnici, kjer so za potrebe rekonstrukcije proge gradili servisne dovozne poti in mostove, ki jih potem za seboj dosledno rušijo? Tako Ljubljansko barje ostaja še naprej brez servisnih večnamenskih poti ob železnici, ki so vsem dobrodošle v mnogih občinah po Sloveniji in v vseh drugih državah. Že več kot pol stoletja pa so z robidami in drevjem zaraščene parkirne površine naproti železniške postaje Brezovica ter ob izgradnji železnice predvidena lokacija za postajo Vnanje Gorice. Prav tako se čudimo načrtovanim gradnjam iz več razlogov neprimernih podvozov pod železnico sredi barja na utrnjenem terenu ob osamelcih. Odgovorni pa kot da bi molče rinili z glavo v zid.
3. Državni vodotoki. Na področju Ljubljanskega barja so si naši predniki že tisočletja prizadevali za skupno dobro vseh ljudi in celotnega stvarstva. V času Rimljanov so prestavili strugo Ljubljanice, ki je bila plovna za 20 in večmetrske ladje, od Vrhnike do izliva v Savo. Podobna prizadevanja so potekala tudi kasneje z izkopi kanalov, da so iz močvirja nastali rodovitni travniki in njive.
Žal pa se zadnjih skoraj sto let stanje vodotokov samo slabša, saj se v strugah, še zlasti po žledu iz leta 2014, kopičijo naplavine, ki izničujejo osnovni namen vodotokov tako, da se hitro uničuje vodna in obvodna narava. Tudi Grubarjev prekop ni vzdrževan od leta 1945. Ljubljanica ni bila očiščena že skoraj 70 let. Nazadnje leta 1954, to je eno leto po poplavah, ki so bile leta 1953. Ljubljanica in Grubarjev kanal sta za več kot 50 % bolj zamuljena glede na stanje pred 20 leti!
Poleg tega je pred avtocestnim mostom, v strugi pod avtocesto, od izgradnje le-te naprej še jez iz velikih betonskih kock, zaradi katerih se nivo vode na barju dvigne takoj za najmanj en meter. Ljubljanica in Grubar sta projektirana za 800 m3 pretoka, sedaj pa je Ljubljansko barje polovljeno zaradi nevzdrževanja že pri pretoku 360 m3. Lokalne skupnosti in naravovarstvene ustanove pa mirno gledajo, kako propada narava in se vrstijo pomori rib ter drugega življa in izumirajo rastline izključno zato, ker so v strugah naplavine namesto vode.
Bodo torej »naravovarstveniki« prevzeli odgovornost za uničevanje vodotokov? Pa tako jasna in blizu je uspešno opravljena rešitev, ki jo je treba samo prenesti z Gradaščice in Malega grabna na Ljubljanico in Grubarjev kanal ter pritoke. Torej po isti formuli, kot se rešuje komunalna infrastruktura. Ne le naravovarstveniki, pač pa tudi odgovorni na lokalnem in državnem nivoju so odgovorni za tako stanje in tudi za morebitne posledice poplav.
Pri tem, da se odločijo v korist trajnega naravnega ravnovesja, da se začne z vzdrževanjem državnih vodotokov, pa odgovornim za to dajemo vso podporo.
Drago Stanovnik, Vnanje Gorice
