Kot prvi pri nas je saksofon leta 1923 igral Janko Gregorc, oče prav tako že pokojnega skladatelja Janeza Gregorca, ki je bil v dvajsetih letih član zasedbe Original jazz Nagode, prve slovenske jazz zasedbe, ki jo je leta 1922 v Ljubljani ustanovil Miljutin Nagode, sicer iz Trsta. Dvajseta leta prejšnjega stoletja veljajo za prvo dekado, v kateri je saksofon izrazito pridobival priljubljenost kot modna novost, njegov življenjepis pa premore vse značilnosti biografije novinca oziroma svežega prišleka. Tako kot navdušenje je vzbujal tudi odpor.
Leta 1846 ga je kot svoj izum patentiral Adolphe Sax, belgijski flavtist in klarinetist. Že njegova starša sta bila inovatorska izdelovalca inštrumentov, saj sta se domislila nekaterih novosti pri rogu, Sax pa je svoje prve inštrumente izdelal že kot najstnik. Potem ko je študiral petje in mu v Belgiji ni bilo enakovrednega klarinetista v generaciji, se je preselil v Pariz, kjer je tudi prijavil svoje glavne patente. Prvi nov inštrument je bil saksofonski rog, po katerem so izraziteje posegli ameriški vojaški orkestri, ki so med letoma 1860 in 1864 delovali v državljanski vojni, in to na obeh straneh. Saxov rog je v ameriški vojni postal prevladujoč inštrument tudi zato, ker je troblja, skozi katero izhaja zvok, v njegovem primeru obrnjena nazaj oziroma naslonjena čez ramo, kar je omogočalo, da so pihalne godbe korakale pred vojaškimi postrojbami.
Najprej v Parizu
Velja omeniti, da so bili prvi ventili, ki so prišli v široko uporabo, domišljeni leta 1814 in da je bil njihov tvorec Nemec Heinrich Stölzel igralec roga oziroma da so se ventili nasploh najprej pojavili na rogu in šele potem pri trobenti, ki je od izuma ventilov prva in najbolj napredovala, kar se tiče priljubljenosti med glasbeniki. Saxovi inštrumenti so v Parizu zbudili zanimanje in odobravanje, njegov bistveni pariški zaveznik je bil francoski skladatelj in publicist Hector Berlioz. Leta 1857 je bil saksofon že del učnega programa pariškega glasbenega konservatorija, leta 1871 pa je Georges Bizet skomponiral Arležanko, prvo skladbo klasične glasbe za saksofon, čeravno je ta tudi že prišel v rabo opernih orkestrov.
Saksofon se je torej najprej uveljavil v klasični glasbi in Evropi oziroma Parizu. V času zametkov jazz glasbe v New Orleansu v ZDA je bila vodilni inštrument trobenta. V ZDA in jazz ga je zanesel Sidney Joseph Bechet, klarinetist iz New Orleansa in štiri leta starejši kolega od leta 1901 rojenega Louisa Armstronga.
Bechet je bil prav tako mednarodna zvezda. Leta 1919 je s svojo zasedbo nastopil tudi v Londonu in tam spoznal saksofon, ki mu je izrazito ustrezal, ker je bil neke vrste bratranec klarineta, obenem pa mnogo glasnejši in prodornejši, kar je bilo idealno za njegovo tekmovalno naravo. Z Bechetom so namreč ljudje neradi igrali, saj je hotel biti najglasnejši in v ospredju, prav zaradi tega svojega individualizma pa obenem velja za tistega, ki je ob Armstrongu prvi definiral razliko med ragtimom in jazzom.
Kaj kmalu se je znašel tudi v Parizu, kamor je leta 1925 prišla Josephine Baker in tam postala glavna atrakcija mesta oziroma prva mednarodna afroameriška zvezdnica, o čemer priča podatek, da je leta 1929 nastopila tudi v Jugoslaviji. Bechet je bil del njenega orkestra, njegov veliki oboževalec pa je bil Duke Ellington, ki je tako kot vsi veliki plesni orkestri tistega časa v svoji zasedbi imel saksofon, ki ga je igral Johnny Hodges, sicer neposredni Bechetov učenec. Saksofonisti iz velikih orkestrov so tudi prve saksofonistične zvezde. Lester Young ga je igral v orkestru Counta Basieja in pridobil vzdevek Predsednik saksofona, a sam je vseeno menil, da je boljši saksofonist od njega vsaj Coleman Hawkins, saksofonist zasedbe Fletcherja Hendersona, zaslužnega tudi za to, da je Louis Armstrong iz New Orleansa prišel v New York. Hawkins je v tridesetih v Parizu snemal tudi z Djangom Reinhardtom. Spet drugi menijo, da je največji Hodges.
Sopomenka za jazz
Vsi ti orkestri, sploh pa zasedba Counta Basieja, so v času alkoholne prohibicije veliko igrali v Kansasu, ki je bil zavoljo samovoljnega župana, ki ni upošteval državne zakonodaje, edino mesto v ZDA, kjer se je dalo javno in »legalno« konzumirati alkohol. Zato je bil Kansas tiste čase središče zabave v ZDA. V luči tega dejstva ne preseneča, da je najbolj razvpit saksofonist, obenem pa po mnenju mnogih najboljši vseh časov, leta 1920 rojeni Charlie Parker, ki je bil od svojih zgodnjih vzornikov iz generacije okoli leta 1900 mlajši od deset do dvajset let, prav iz Kansas Cityja.
To bi bil grob opis prestopa saksofona iz Evrope v ZDA oziroma iz klasične glasbe v jazz, pri čemer je tudi v klasični glasbi polno afirmacijo doživel skozi dela, kot je Bolero Mauricea Ravela, ki je bilo prvič izvedeno leta 1928. Prvi nastop saksofona v Sloveniji torej niti ni zaostajal za svetovno širitvijo inštrumenta, ki je postal sopomenka za jazz in ki so ga prepovedali tako papež, Hitler kot Stalin. Za Vatikan je bil nemoralen, ker je asociiral na spolnost, nacistom je predstavljal dekadentnost ameriške kulture, za Sovjete je bil simbol zahodnega imperializma.
Saksofon je malodane sopomenka za jazz, obenem pa se je izmed vseh trobil in pihal najbolj uveljavil v rock'n'roll, rock oziroma pop glasbi. Kajti kot je rekel Stan Getz, še en prvak, saksofon je najbližji človeškemu glasu in obenem kompatibilen tako z vsemi inštrumenti kot žanri, čeravno v narodnih glasbah, vključno s slovensko, kjer sta močnejša klarinet in trobenta, izostaja. Tako v svetovni kot slovenski jazz in pop glasbi je bil in je široko rabljen, z vrhuncem v Miladojki Youneed, verjetno najbolj saksofonistični slovenski zasedbi. Eden od mnogih saksofonskih pregovorov pa pravi, da če ti skladba ne zveni dovolj dobro, vključi saksofon in bo takoj zvenela bolje.
