City je bil sicer neverjeten, skorajda »vesoljski« favorit v tej tekmi; težko bi se spomnili kakega finala Lige prvakov, kjer bi vse napovedi, tudi tiste, izražene na stavnicah, šle tako zelo v eno smer kot tokrat. Angleški prvaki so bili letos nedvomno najboljše evropsko in svetovno nogometno moštvo, v Ligi prvakov so to navsezadnje dokazali s sanjsko polfinalno zmago nad lanskim prvakom, madridskim Realom, ki so ga v povratni tekmi strli kar s 4:0, pred tem pa so v četrtfinalu zlahka odpravili še bavarskega velikana Bayern. Toda današnja zmaga v Istanbulu proti Interju je bila vseeno težko prigarana in prav malo je manjkalo, da bi šla tekma v podaljške in kdove, kako bi se v tem primeru razpletla. City je bil seveda boljši tekmec že od začetka tekme; navsezadnje je kakovostna razlika med moštvoma tako velika, da – to je morda še najbolj slikovita primerjava – noben igralec Interja ne bi nastopal v ekipi Cityja, če bi trener Guardiola lahko koga od njih vzel k sebi. Ekipi sta tekmo začeli previdno in ravno okoli 30. minute, ko je City začel pričakovano stopnjevati tempo in igro prestavil na veliko višje obrate, se je poškodoval najboljši igralec in kreator igre Manchestra, Belgijec Kevin de Bruyne, ki je igrišče zapustil v 35. minuti. Za Angleže je bil to precejšen šok, igra se jim je začela podirati, in tudi po odmoru ni bilo dosti bolje. Na drugi strani je presenečala popolna neambicioznost v igri Italijanov, ki so v napad nabijali zgolj dolge žoge in iskali možnost, da ta slučajno »zadane« enega od dveh napadalcev. A ravno v času najbolj dolgočasnega poteka tekme je po precej slučajni akciji s strelom s kakih 10 metrov mrežo Italijanov zadel defenzivni vezist Cityja Rodri.
Po tem zadetku igralci Interja niso imeli več česa izgubiti in so bolj hrabro krenili v napad, a igrali brez prave ideje in slučajno prihajali do velikih priložnosti, ki sta jih serijsko zapravila napadalca Martinez in Lukaku, pa tudi branilec DiMarco, ki je zadelo celo prečko; še več, Angleže je v končnici tekme nekajkrat čudežno rešil brazilski vratar Ederson, ki je še v prvem polčasu delal neverjetne začetniške napake, ki na njegovo srečo niso bile kaznovane. Tako je na koncu postal celo junak tekme, ki so jo Angleži, roko na srce, zasluženo dobili, čeprav so igralci Interja na koncu, po pravem obleganju Cityjevih vrat, zabeležili kar dvakrat več strelov proti golu kot tekmeci. Žal pa to ni bila igra, s katero bi si Italijani zmago zaslužili.
Kot rečeno, je katalonski trener na klopi Cityja, Pep Guardiola, končno prišel do nove lovorike v Ligi prvakov. Po zadnjem naslovu leta 2011 z Barcelono je namreč kar petkrat izgubil polfinale (trikrat na klopi Bayerna, nazadnje pa lani z Realom) in enkrat, leta 2021, tudi finale (proti Chelseaju). Lastniki kluba iz arabskih Emiratov, ki v nove igralce vsako leto zmečejo sto in in več milijonov, za letošnjo sezono so tako kupili najbolj nadarjenega napadalca na svetu, Norvežana Erlinga Haalanda, so tako vendarle oplemenitili naložbo; če Guardiola, ki je bil s Cityjem sicer v zadnjih šestih sezonah kar petkrat angleški prvak, letos Lige prvakov ne bi osvojil, bi bila njegova prihodnost na klopi Meščanov vprašljiva. A tudi sicer se zdi, da je bil to vrhunec te Pepove ekipe, kajti nekateri ključni igralci (de Bruyne, Gündogan) so že v letih in se spogledujejo z drugimi klubi.
Tudi letošnji finale je imel slovenski pridih, ne samo zato, ker je zmagovalcu pokal izročil predsednik Uefe Aleksander Čeferin. Nominalni kapetan Interja – čeprav zanj danes ni zaigral – je namreč slovenski vratar Samir Handanović, četrti Slovenec (po Srečku Katancu, Zlatku Zahoviču in nazadnje Janu Oblaku leta 2016), ki je igral finale te lige, in tudi četrti, ki je ostal brez nje. Tako je za slovenske nogometaše to še vedno nedoseženi gral. Je pa zanimivo, da so Hrvati prvič po letu 2012 ostali brez zmagovalca LP, čeprav je bila tudi danes možnost, da nadaljujejo to neverjetno tradicijo, ki gre sicer v glavnem na rovaš petkratnega prvaka Luke Modrića; za Inter je namreč danes igral drugi kapetan Marcelo Brozović, a je ostal praznih rok. Še ena zanimivost: argentinski rezervni napadalec Cityja Julian Alvarez je »zamenjal« francoskega branilca Raphaela Varana, ki je bil (leta 2018) zadnji, ki je Ligo prvakov osvojil v isti sezoni, ko je z reprezentanco postal svetovni prvak v nogometu.
