V srčiko svetovnih problemov

Ko je Slovenija leta 2011 drugič kandidirala za nestalno članico varnostnega sveta, se je končalo z razočaranjem in nekaj ogorčenja. Po uvodnem izpadu Madžarske je ostala sama v tekmi z Azerbajdžanom, temu pa je sledilo šestnajst krogov glasovanja, med katerimi si je kavkaška diplomacija višala podporo z uspešnimi manevri, ki jih je tedanji zunanji minister in zdaj državi sekretar Samuel Žbogar označeval za utiranje poti v varnostni svet s pomočjo nafte in plina. Oni energente, mi čokoladice, je bilo slišati takrat. Z uradnim dodatkom, da Slovenija ni vodila kampanje proti kakšni drugi kandidatki. Lahko je bilo načelno, ni pa bilo preveč učinkovito. Dvanajst let kasneje se je realpolitika prijela. Zdaj je bila Belorusija tista, ki je Slovenijo obtoževala, da je s poznim vstopom v tekmo leta 2021 prekršila nenapisan dogovor o vrstnem redu kandidatur za vzhodnoevropski sedež nestalne članice varnostnega sveta ter da se je vanjo podala samo na prepričevanje zahoda, kar je potem prejšnji mesec javno potrdil premier v času najave kandidature Janez Janša. Cilj zahoda je bil seveda preprečiti, da se v najvplivnejši organ ob Vzhodni reki usede Minsk kot zaveznik Moskve.