Domnevni organizator atentata na Zorana Đinđića Milorad Ulemek, glavni strelec Zvezdan Jovanović in drugi vpleteni iz kriminalne združbe, znane kot zemunski klan, so v zaporu. A Jovanović, ki je bil leta 2007 obsojen na 40 let zapora, je na sojenju zanikal, da bi streljal on, uradna različica, da je bil Đinđić ubit po volji kriminalcev, pa do danes ostaja vprašljiva.
Huda brutalnost
Zemunski klan so ustanovili kriminalci, ki niso bili iz Beograda, ampak je šlo za priseljence z juga Srbije na čelu z Dušanom Spasojevićem, nekdanjim nižjeligaškim nogometašem, ki je po prihodu v Beograd oziroma Zemun, kjer se je nastanil, začel krasti avtomobile, potem je poslovanje razširil na razpečevanje narkotikov, ugrabitve, izsiljevanje in umore. Člani zemunskega klana so kot novinci na sceni v kriminalno prakso srbske prestolnice vpeljali do tedaj še ne videno brutalnost in brezkompromisnost pri obračunavanju z nasprotniki. Obenem je bila Srbija v devetdesetih letih zaradi razpada Jugoslavije, vojne in sankcij kaotična in skorumpirana država, s tesnimi povezavami policije in službe državne varnosti s kriminalci.
Zemunski klan se je izrazito okrepil po padcu Slobodana Miloševića oziroma po oktobrskih demonstracijah leta 2000, ko je v njihove vrste prestopil tudi Milorad Ulemek - Legija, imenovan tudi Milorad Luković, Beograjčan, mladoletni prestopnik, ki se je vojaško izšolal v francoski tujski legiji. Kot tak je v jugoslovanski državljanski vojni sprva služil kot poveljnik paravojaške organizacija Željka Ražnatovića - Arkana, nato je postal poveljnik državne enote za specialne operacije ali JSO (Jedinica za specialne operacije). To je iz nekdanjih paravojaških kadrov organizirala Služba državne varnosti. Kot je bilo ugotovljeno na sodnemu procesu, je bila JSO eksekucijska ekipa Slobodana Miloševića. Njim se pripisuje resda neuspeli atentat na opozicijskega politika Vuka Draškovića leta 1999 in prav tako umor Ivana Stambolića leta 2000 (truplo je bilo najdeno 2003), torej tistega politika, ki je bil najprej boter političnega vzpona Slobodana Miloševića, pozneje pa je postal njegov nasprotnik.
Razlogi za užaljenost
A Luković naj bi bil ključen tudi za to, da na oktobrskih demonstracijah proti Miloševiću leta 2000 policija in drugi represivni organi niso proti protestnikom nastopili z orožjem oziroma da represivni aparat ni stal Miloševiću ob strani. Po nekaterih razlagah so kriminalci ugotovili, da je z Miloševićem konec, in so si raje poskusili priskrbeti mir s prihajajočo novo oblastjo. Dogovor o sodelovanju naj bi 4. oktobra, torej dan pred ključnimi demonstracijami v Beogradu, sklenila prav Milorad Ulemek in Zoran Đinđić kot vodilna opozicijska osebnost. JSO z Lukovićem na čelu je bil obenem tisti, ki je leta 2001 izvedel aretacijo Slobodana Miloševića, vendar pa ob domnevni zavezi, da se ga ne bo izročilo mednarodnemu sodišču v Haagu. Ko so junija 2001 Miloševića odpeljali v Haag, so se člani JSO uprli, zaradi česar so Lukovića odstavili s položaja komandanta. S tem je izgubil formalno kritje države, kot oporišče mu je ostalo samo še kriminalno okolje.
Luković je vsekakor imel kar nekaj razlogov za užaljenost in srd nad Zoranom Đinđičem, vendar ostaja vprašanje, ali je bilo to res odločilno, da so ga ubili. Verjetno ne. Nemalo drugih akterjev srbske politično-obveščevalne scene je imelo od smrti Đinđića bistveno večje koristi od Lukovića, ki prestaja 40-letno zaporno kazen.
