Pepe pa takoj: »Odgovoril ti bom po resnici, če boš tudi ti meni odgovoril na ista vprašanja.«
Cene: »Koliko let delovne dobe si imel ob upokojitvi?« Pepe: »25, pa ti?« Cene: »40!«
Cene: »Koliko je bila prva penzija?« Pepe: »100 butalarjev, pa tvoja?« Cene: »500 butalarjev!«
Cene: »Koliko let si v penziji?« Pepe: »20 let, koliko pa ti?« Cene: »Prav tako 20 let.«
Cene: »Koliko je danes tvoja penzija? Pepe: »Jaz sem revež, dobim samo 200 butalarjev. Koliko dobiš pa ti bogatun?« Cena pa na glas: »Pa to ne more biti res, jaz pa 600 butalarjev. Kako je mogoče, da se je tebi pokojnina povečala za 100 %, meni pa samo za 15 %. Šel sem v penzion s polnimi leti, ti s 15 manj. Pa kakšna matematika je to?«
Pri sosednji mizi sedi učitelj Možgan in se oglasi: »Cene, ne razburjaj se, tako je v Butalah. Tu ni matematike, tu je butalsko računstvo. Princip butalskega računstva, ki ga zagovarja butalski urad in oblast, je: Kdor več vplača, manj dobi, kdor manj vplača, več dobi. Tisti z najnižjimi pokojninami stalno jamrajo, da ne morejo preživeti zaradi nizkih zneskov. Ko butalski urad ugotovi, da je najnižja pokojnina 200 butalarjev prenizka, ter da je prava 220 butalarjev, takoj objavijo, da bo povišica 10 %. Pri tem razliko, to je 20 butalarjev, dobijo vsi upokojenci, na primer tisti s pokojnino 500 butalarjev dobi po novem 520 butalarjev. Ta enkraten butalski princip je pri tebi Cene pomenil, da je ob tvoji upokojitvi 500 butalarjev bilo razmerje do Pepeta 1 proti 5. Ob tovrstnem povečevanju najnižjih pokojnin po 20 letih pokoja je današnje razmerje 1 proti 3. Pristojni butalski urad ob vsakem povišanju ugotovi in objavi, za koliko odstotkov so se povečale pokojnine. V vajinem primeru je butalski račun pokazal, da za 100 %.«
Nato pa Cene žalostno: »Danes vama plačam pijačo, nato pa začnem jamrati, da ne morem preživeti.«
Tomaž Šumi, Lesce
