Dvaindvajsetletni Enzo Fernandez je na svetovnem prvenstvu navdušil v dresu Argentine ter poleg naslova svetovnega prvaka osvojil tudi priznanje najboljšega mladega nogometaša prvenstva. Njegove predstave na mundialu so pritegnile tudi pozornost Chelseaja, hkrati pa so Benfici, pri kateri si je služil kruh, dvignile apetite glede odškodnine. Nogometaš, ki se je lizbonskemu klubu pridružil šele julija lani za 11 milijonov evrov, je klub po dobrega pol leta zapustil za 121 milijonov evrov, kar je rekordni prestop za angleško premier ligo. Pred tem je ta naziv pripadal Jacku Grealishu. Zanj je Manchester City leta 2021 Aston Villi odštel 113,3 milijonov evrov.
Skupno je Chelsea pod vodstvom novega lastnika, Američana Todda Boehlyja, samo v tej sezoni za nakupe novih igralcev odštel 611 milijonov evrov, od prodaje pa zaslužil vsega 67 milijonov evrov. Gre torej za 543 milijona evrov izgube samo iz tega naslova. Ob tem je vodstvu zaradi zmešnjave pri dokumentaciji sinoči v vodo padla tudi prodaja Hakima Zyjecha v PSG.
Ob vrtoglavih vsotah, ki jih za igralce plačuje Chelsea, se porajajo vprašanja o pravilih finančnega fair playa in kako klubu uspeva krmariti znotraj teh. Odgovor se skriva v amortizaciji pogodb in nenavadno dolgih pogodbah, ki jih z igralci sklepa novo vodstvo.
Ustvarjalno računovodstvo
Za nakup Ukrajinca Mihajla Mudrika je Chelsea s Šaktarjem sklenili posel v višini okoli 110 milijonov evrov, kar vključuje tudi dodatke, zato bi lahko bila izplačana vsota na koncu nekoliko nižja. Ker pa so z nogometašem pogodbo podpisali do poletja 2031, se vrednost njegovega prestopa k Londončanom preračuna na 8 let in pol ter na sezono znaša slabih 13 milijonov evrov. Če bi z njim podpisali pogodbo za 5 let, bi že pri kupnini 50 milijonov evrov vrednost prestopa znašala 12,5 milijona na sezono. Enako dolgo pogodbo kot Mudrik je podpisal tudi Fernandez, kar vrednost njegovega prestopa pretvori v 14,2 milijona evrov na sezono.
Uefa je novo prakso ustvarjalnega računovodstva že opazila in že dela na tem, da bi do tega poletja omejila dovoljene dolžine pogodb na 5 let. Končna odločitev Uefe seveda ne bo delovala retroaktivno, zato bodo letošnje aktivnosti Chelseaja na nogometni tržnici skoraj gotovo ostale nekaznovane.
Kot smo videli v preteklosti, s podpisom dolgoročne pogodbe še najmanj tvegajo nogometaši. Že večkrat se je namreč zgodilo, da so klubi sredi pogodb svojim »podplačanim« zvezdnikom ponudili nove, donosnejše pogodbe, le da bi ostali zadovoljni in se ne bi spogledovali s selitvijo drugam. Vodstvo Chelseaja medtem ocenjuje, da so sklenjene pogodbe finančno znosne. Pri čemer gre dodati, da so klubi in igralci v času koronakrize pokazali, da se je v primeru finančne stiske priljubljenega kluba možno pogajati tudi o vsaj začasnih znižanjih igralskih plač. Edina resna nevarnost pri dolgih pogodbah torej preti s strani morebitnih dolgoročnih poškodb ali slabih predstav nogometašev. Fernandeza bi Chelsea brez izgube za še vedno zajetnih 50 milijonov evrov lahko prodal šele čez pet let. Vsako leto prej bi morala biti kupnina višja za 14 milijonov evrov.
