Slovenski filmski center vse od leta 2012 prijaviteljem na razpise zaračunava tako imenovane tarife, s katerimi pokriva stroške plač treh zaposlenih na tej javni agenciji. Filmski ustvarjalci že leta opozarjajo, da so tovrstne tarife neustrezne, saj omejujejo enakopraven dostop do javnih sredstev, in zahtevajo njihovo odpravo; vendar pa se zdi, da do te še ne bo prišlo tako kmalu, saj na Slovenskem filmskem centru pravijo, da brez teh dodatnih prilivov vseh svojih nalog sploh ne bi zmogli izvajati, saj so kadrovsko že tako popolnoma podhranjeni. Na potezi je zato bržkone ministrstvo za kulturo.
»Prijavitelji na javne razpise Slovenskega filmskega centra že več kot desetletje sofinanciramo delo javne agencije oziroma plačujemo zaposlene na njej, čeprav bi morala sredstva za delovanje takšnih javnih ustanov prihajati iz drugih virov, ne pa neposredno od tistih, ki so jim v osnovi namenjene,« poudarja režiserka in producentka Sabina Đogić. »Ravno tako pa je tudi neprimerno, da je udeležba na razpisih sploh pogojena s plačilom prijavnine, kajti možnost kandidiranja za javna sredstva mora biti enaka za vse – ne glede na finančni položaj posameznika.« Zato je že pred skoraj dvema letoma pripravila peticijo za ukinitev vstopnih tarif pri prijavah na razpise Slovenskega filmskega centra, ki jo je podpisalo več kot dvesto filmskih ustvarjalcev iz Slovenije in tujine – in ki jo je zdaj posredovala vladi, ministrstvu za kulturo ter Slovenskemu filmskemu centru. »V osnovi je šlo za krizni ukrep, ki pa ga kljub našim vztrajnim opozorilom vse do danes ni odpravil nihče, četudi so se vmes izmenjale številne vlade ter ministri in ministrice za kulturo.«
Od krize do normalnosti
Do uvedbe tarif je prišlo leta 2012, ko je vlada skladno z razvpitim zakonom o uravnoteženju javnih financ zmanjšala sredstva, namenjena za zaposlene na tej javni agenciji – ali še natančneje, zakon je pravzaprav določal, da se lahko iz državnega proračuna financira izključno izvajanje nalog agencije, torej programske stroške, ne pa tudi njenega delovanja. Stroške tekočega poslovanja naj bi agencija pokrivala z lastnimi prihodki, zgolj izjemoma (če torej teh prihodkov ne bi bilo dovolj) pa bi se lahko iz proračuna financiralo tudi plače zaposlenih, toda največ treh, kot je nato v praksi tudi bilo skozi ves čas veljave omenjenega zakona, čeprav je imela agencija takrat sistematiziranih šest delovnih mest.
Tarife, ki sta jih sprejela takratno vodstvo (direktor Slovenskega filmskega centra je bil v tem času Jožko Rutar) ter svet agencije, so bile torej nekakšna skrajna rešitev, s katero so prišli do dodatnih sredstev in tako omogočili vsaj do neke mere nemoteno delovanje naše osrednje filmske ustanove. Odločitev naj bi bil sicer začasna, zato so se z njo z več ali manj nejevolje strinjali tudi producenti in drugi filmski ustvarjalci; toda zakonske omejitve so pozneje nehale veljati, tarife pa so ostale in nejevolja je naraščala. Stališču ustvarjalcev, da izvedba razpisov ne more biti plačljiva storitev, je sicer že leta 2015 pritrdilo ministrstvo za kulturo, ki ga je takrat vodila Julijana Bizjak Mlakar: na Maistrovi so vodstvu filmskega centra pojasnili, da je izvedba razpisov zakonska obveznost javne agencije, in jih pozvali k ustreznim spremembam – toda do teh ni nikoli prišlo.
»Davek« na uspešnost
Pri javnih razpisih na Slovenskem filmskem centru sta pravzaprav dve vrsti tarif. Prva je »tarifa za izvedbo razpisa« oziroma prijavnina, ki jo prijavitelj plača že ob sami prijavi na javni razpis. Njena višina se glede na vrsto razpisa – na primer za razvoj scenarija ali za produkcijo filma – giblje med 50 in 100 evri na prijavo ter ni odvisna od količine sredstev, za katere kandidira prijavitelj, kot tudi ni odvisna od njegovega statusa (fizična oseba, majhen zasebni zavod, večja produkcijska hiša) ali finančnega stanja; podjetje, ki prijavi projekt, vreden 800.000 evrov, torej plača enako vsoto kakor nekdo, ki se poteguje za 30.000 evrov. Plačati jo je treba tudi v primeru, da je vloga nato zavrnjena ali se izkaže za nepopolno, kljub temu pa filmski center plačila prijavnine ne priznava kot upravičen strošek pri realizaciji filmskega projekta.
Druga je »tarifa ob sklenitvi pogodbe«, ki jo mora prijavitelj plačati, ko je njegov projekt že izbran v sofinanciranje, in je vezana na administrativne stroške; v praksi to pomeni, da prijavitelj takoj po tistem, ko prejme javna sredstva, del tega denarja vrne Slovenskemu filmskemu centru. Iz naslova obeh tarif je javna agencija od prijaviteljev med letoma 2015 in 2020 prejela okoli 340.000 evrov.
Težava zlasti za majhne
»Zlasti za Slovenijo, kjer so javni razpisi glavni vir financiranja avdiovizualne produkcije, s tem pa tudi potencialnih prihodkov filmskih ustvarjalcev, so tovrstne tarife neobičajen ukrep,« meni Sabina Đogić in dodaja, da prijavnin tega tipa ne poznajo v skoraj nobeni evropski državi. »In pri tem velja opomniti, da brez sredstev filmskega centra tudi ni mogoče kandidirati na mednarodnih razpisih ali vstopati v koprodukcije s producenti v drugih državah.« Po njenih besedah so tarife občutna težava predvsem za manjše producentske hiše, kjer »finančno breme v času razvoja filmskega projekta ter priprav na javni razpis v večini nosijo filmski avtorji sami«.
Vendar pa so tarife za Slovenski filmski center pomemben vir javnih prihodkov, s katerimi agencija krije plače dodatnih zaposlenih uslužbencev – iz državnega proračuna namreč zadnja leta prejemajo le sredstva za pet zaposlenih, v skladu z veljavno sistematizacijo pa bi za opravljanje »nujnih nalog, ki so določene z zakonom, potrebovali vsaj enajst zaposlenih«, so pojasnili pred časom. »Vseskozi opozarjamo, da je dela vedno več in da kadrovsko ne dosegamo niti minimalnih standardov, toda za zdaj nismo bili uspešni,« je prejšnji teden priznala direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar. Na odziv z ministrstva za kulturo še čakamo.
