Zgodovina slovenskega filma morda res ne premore dolge vrste emblematičnih figur, toda scenarist in režiser Mako Sajko, ki je pred dnevi umrl v starosti 95 let, je zagotovo eden tistih ustvarjalcev, ki jim v njej pripada posebno mesto. Pa niti ne zato, ker je bil eden izmed prvih formalno izobraženih slovenskih filmarjev sploh, temveč bolj zaradi tega, ker je s svojim opusom, ki ga sestavljajo zlasti kratki dokumentarni filmi, posneti v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, zaznamoval tako slovenski film kot širšo družbo. Po tistem, ko mu je bilo sredi 70. let ustvarjanje praktično onemogočeno, so njegova dela sicer rahlo utonila v pozabo, vendar so bila nato deležna osvežene pozornosti, ko je leta 2009 prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo.
Ostre podobe resničnosti
Vsaj do neke mere je bilo mogoče to ponovno zanimanje pripisati tudi vsebinam njegovih filmov, ki so še po več kot tridesetih letih delovale presenetljivo aktualno – Maka Sajka so namreč pritegovale »robne« družbene teme, kot so denimo prostitucija, samomori ali industrijsko onesnaževanje. In ker je spadal med tiste filmarje, ki zmorejo v dobrih desetih minutah – kolikor je trajala večina njegovih dokumentarcev – povedati »veliko ali celo preveč« (kot je o njem nekoč zapisal Zdenko Vrdlovec), je imel kar precej težav z nekdanjimi socialističnimi oblastmi, več njegovih filmov pa ni dobilo dovoljenja za javno predvajanje. Ali drugače: cenzura jih je pospravila v omaro. »Pa sploh ni šlo za to, da bi hotel biti družbenokritičen ali kaj podobnega,« se je pred leti spominjal Sajko. »Trudil sem se le, da bi na film ujel realnost, ki me je obdajala.«
Leta 1927 v Tržiču rojeni Sajko je bil sicer prvi Slovenec, ki se je po drugi svetovni vojni vpisal na novi študij režije na Visoki filmski šoli v Beogradu, kamor je zašel bolj po naključju. »Spremljal sem sestro, ki je šla opravljat sprejemne izpite v Ljubljano, in je takrat prijavila še mene. No, potem so mene sprejeli, nje pa ne,« je pojasnil nekoč. Diplomiral je leta 1959 pri uglednem cineastu Slavku Vorkapiću, ki je pred tem več kot dvajset let delal v Hollywoodu, nato se je izpopolnjeval v Münchnu in Parizu, kjer je med drugim delal tudi s slavnim režiserjem Luisom Bunuelom, po vrnitvi domov pa je kot asistent režije sodeloval s Františkom Čapom, Francetom Štiglicem ter drugimi režiserji. A vleklo ga je v dokumentarni žanr in tako je začel v začetku 60. let snemati kratke dokumentarce, za katere je praviloma pisal tudi scenarije.
Zgodaj prekinjena kariera
Med temi je bil nemara najbolj prelomen film Samomorilci, pozor! (1967), v katerem se je spoprijel s takrat izrazito tabuizirano tematiko samomorov; po njihovem številu med mladostniki je bila tedaj Slovenija celo prva v Evropi. Zanj je sicer prejel celo nagrado Prešernovega sklada, toda šele dve leti po tistem, ko so ga uslužbenci državne varnosti vztrajno zasliševali, kdo iz tujine mu je plačal, da ga je posnel. Prav zaradi tega filma so zatem ustanovili prve programe za preprečevanje samomorov med mladimi, toda Sajko se je dokončno znašel v nemilosti: nikoli ni dobil možnosti za celovečerni film, onemogočen mu je bil prevzem profesure na akademiji, ko pa so prepovedali njegov dokumentarec z etnološko vsebino Narodna noša (1975), »v katerem ni bilo ničesar spornega«, pa je spoznal, da je z njegovo filmsko kariero konec – in posvetil se je filmski vzgoji.
Zanimivo je, da nekateri drugi njegovi filmi, kot sta bila recimo Slavica exception (1971) o erotični plesalki iz Nebotičnika ali mednarodno nagrajeni Strupi (1964), težav s predvajanjem niso imeli – pa čeprav je v slednjem nehote pokazal, da veliki tovarniški dimniki, iz katerih se vali gost dim, niso le simbol delavske revolucije, ampak tudi hudega onesnaženja. S svojim delovanjem tako Sajko ni spodbudil le prve javne razprave o slovenski samomorilnosti, temveč tudi oblikovanje okoljske zavesti, s filmom Kaj za vas? iz leta 1962 pa je izdatno prispeval k ohranitvi živilske tržnice v Ljubljani. »In takrat sem videl, da ima film moč, da spreminja svet,« je komentiral nekoč. Leta 2021 so mu podelili še Štigličevo nagrado za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije.
