Sem Američan, ki že več kot desetletje živi v Sloveniji. V to lepo deželo sem zaljubljen bolj kot kateri koli Slovenec, ki sem ga kdaj spoznal. To je pravzaprav trend, ki smo ga potrdili tukaj živeči izseljenci: tujci, ki smo Slovenijo sprejeli za svoj dom, smo njeni najbolj navdušeni prebivalci. Eno mojih najljubših opravil tukaj je raziskovanje čim bolj lokalnega. Zelo rad jem na primer potico (kdo pa je ne?), še bolj me zanima okušanje specialitet, ki so tako lokalne, da jih ni pokusil niti marsikateri Slovenec. Privlačijo me avtohtone sestavine in jedi, saj so v tej naši prelepi deželi tako zelo edinstvene. O avtohtonih sestavinah sem skupaj s chefom Janezom Bratovžem napisal knjigo (Slovenska kuhinja: od Alp do Jadrana v 20 sestavinah), ki je v slovenščini na voljo v ljubljanski restavraciji JB ter v angleščini na spletu. In prav to jesen sem izdal novo knjigo, ki se osredotoča na avtohtono sorto grozdja in vina: rebulo.
Rebula vam je kot vino verjetno poznana, morda pa je malo manj poznana njena zgodba. Občudovali so jo številni habsburški aristokrati in papeži, na meji med Italijo (Collio) in Slovenijo (Goriška brda) pa jo gojijo že vsaj od 13. stoletja. V Jugoslaviji je bila priljubljeno vino poznavalcev, tudi predsednika Tita. Da se je rebula uveljavila in danes velja za eno najboljših, najbolj nagrajenih in najbolj zaželenih belih vrst vina na svetu, je v veliki meri zasluga enega človeka: Zvonimirja Simčiča.
Belo, ki se obnaša kot rdeče
Goriška brda so polna Simčičev in vsi pridelujejo odlična vina. To lahko tujca, kot sem jaz, precej zmede. Toda briški vinogradniki za Zvonimirja izbirajo le lepe, tople besede. Bil je prvi direktor Kleti Brda, takrat največje vinske kleti v Jugoslaviji (in danes največje v Sloveniji). Osredotočil se je na rebulo, to izjemno lokalno sorto s tako zelo bogato zgodovino. Vina sorte rebula se je prijela oznaka »belo, ki se obnaša kot rdeče«, kar pomeni, da premore kompleksnost in globino, kakršnih običajno ne povezujemo z belimi vini. Čudovito se odreže v vseh vlogah – kot starano, prefinjeno suho vino, kot sveže, naravno vino ali v obliki penine, ki je ena od Zvonimirjevih inovacij. Prav Zvonimir si je izmislil blagovno znamko Zlata rebula, ki je dala tej sorti še močnejši pečat. Ko so ga vprašali, katero vino bi rad za spremljavo ob kosilu, je predsednik Tito nekoč dejal: »Rebulo. Ampak zlato.« Natanko to je imel Zvonimir v mislih.
Rebulo danes mednarodne vinske revije kujejo v zvezde in prejema številne zlate medalje. Marjan Simčič je pridelal rebulo, ki je po oceni najboljših svetovnih strokovnjakov za vino dosegla neverjetnih 100 točk od 100! Ni treba posebej poudarjati, da tega letnika ni mogoče kupiti, saj je bil v hipu razprodan. Od Kleti Brda do Edija Simčiča, od Erzetiča do Zanuta, od Movie do Moroja, od Gradis'ciutte do Dolfa, od Jermanna do Ščurka, od Kristiana Kebra in Ferdinanda do Medota; vinogradniki Goriških brd pridelujejo sijajne rebule. Regija vsako leto gosti mojstrski tečaj za rebulo Rebula Masterclass, kjer se zbere na ducate vodilnih svetovnih vinskih strokovnjakov, pridelovalcev in vplivnikov, da bi proslavili in pokusili rebulo, »tekoče zlato, ki združuje Italijo in Slovenijo«.
Tega dogodka sem se udeležil pred nekaj leti, ko o vinu nisem vedel nič, a me je zanimalo vse, kar je avtohtono v moji ljubljeni novi domovini Sloveniji. Goriška brda in ta svet vina so me tako prevzeli, da sem o njih napisal knjigo Gold wine (Zlato vino), ki je pravkar izšla v mednarodnem tisku in je na voljo v spletni trgovini amazon.de. Pripoveduje zgodbo o rebuli, Zvonimirju Simčiču, Goriških brdih in vinu na Slovenskem.
Navdihnjen z njo sem se na poti na večerjo s prijatelji ustavil v vinoteki Koželj v Mostah pri Komendi. Na voljo imajo neverjetno izbiro in radi odlično svetujejo ter priporočajo novincem, kot sem jaz. Iz vinoteke sem odšel s tremi rebulami: Erzetič Orbis, Bagueri Superior in Medot Golden Epoque. Dve od naštetih treh sta bili po naključju povezani s protagonistom moje knjige. Bagueri je namreč linija iz Kleti Brda, vinske kleti, ki jo je ustanovil Zvonimir, medtem ko je Golden Epoque iz Zvonimirjeve družinske kleti Medot; na etiketi steklenice je pripis, da si jo je zamislil Miro Simčič – »Envisioned by Miro Simčič«.
Uživali v vseh treh
Vsako leto decembra priredimo s še dvema paroma že tradicionalno zabavo ob peki pice na drva. Gostitelja imata namreč v domači kuhinji staro lončeno krušno peč, ki obenem v zimskih mesecih greje hišo. Vanjo polagamo pico za pico, včasih tudi osem v enem večeru, ki jih po trenutnem navdihu pogosto obložimo z neobičajnimi sestavinami (eno letošnjih zelo okusnih smo obložili s smokvami, hruškami, gorgonzolo, dimljenim lososom in balzamično glazuro). Med pripravo in okušanjem pic smo pripravili še vinsko pokušnjo. Tri vina, tri omenjene prijetno ohlajene rebule iz Goriških brd.
Katero od trojice je bilo najboljše, nismo mogli določiti. Uživali smo v vseh treh in med šestimi odraslimi na zabavi so bila mnenja o izbranih vinih precej enakomerno porazdeljena. Bistvo takega pokušanja je namreč, da uživate in praznični zabavi dodate nekakšno igro za odrasle. Na podoben način lahko pokušate katero koli vrsto vina iz katere koli regije. Vendar je vredno razmisliti o osredotočenju na rebulo, saj predstavlja najboljše od nečesa zelo lokalnega. Morda bi veljalo pokušati rebule iz različnih pokrajin, tako Vipavske doline kot iz Brd. Ali več pristopov k isti sorti: sveža, mlada rebula, naravna rebula, starana in peneča različica … Ali primerjati več vrst belega: rebulo, chardonnay in pinelo? Morda pripravite slepo pokušnjo različnih cenovnih razredov (buteljko za 10, 30 in 50 evrov), da vidite, ali lahko brez poznavanja cene vsakega vina ugotovite, zakaj so nekatera dražja od drugih … Pomembno pri tem je, da se zabavate sproščeno, naj igra ne bo zahtevna.
Premislite, a zagotovo ne boste zgrešili, če v svoje načrte za praznično zabavo vključite pokušnjo vin. In če iščete darilo za ljubitelja vina, priporočam lep komplet: buteljko rebule in izvod knjige Gold Wine. Ali več kompletov … Ne bom zameril!
