Razstava Telo in teritorij: umetnost in meje v današnji Avstriji, ki se je v sredo odprla v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, je zato dobra priložnost za vpogled v vprašanja in izzive, ki zaposlujejo avstrijske umetnice in umetnike.
Za novejšo avstrijsko umetnost sta po besedah Jasne Jakšić in Radmile Ive Janković, kustosinj razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v današnji Avstriji, na kateri se bo predstavilo trideset umetnic in umetnikov, značilni dve prevladujoči tendenci: radikalni performans in feministična dediščina, ki daje glas utišanim – ženskam, queer osebam, priseljencem, beguncem, migrantom.
Od začetka 20. stoletja se je v avstrijski umetnosti že z Egonom Schielejem telo začelo prikazovati v njegovi ranljivosti, od šestdesetih let 20. stoletja naprej pa je ta ranljivost postala glavni medij radikalnih oblik političnega boja, pojasnjuje Radmila Janković. Razstava se začenja z deli Günterja in Anne Brus, saj je bil on zaradi kritike sistema, uriniranja na zastavo, v 70. letih celo zaprt, nato pa je emigriral v Nemčijo – od tod tudi zamisel o naslovu »telo in teritorij«.
Strah pred drugim
O zavesti o telesu priča delo Marie Lassnig iz 50. let, po njenih sledeh pa je Valie Export prva pokazala žensko telo golo, v vsej njegovi pomenskosti. V novejših projektih se ženska tematika kaže na različne načine. Skupina Club Fortuna se predstavlja s performansom serije keramičnih vozičkov za otroke, ki se bodo premikali sem in tja in nakazovali, da vsa ta sofisticirana oprema za otroke, ki naj bi ženskam olajšala življenje, otroke dejansko uporablja v skladu s svojo neoliberalno pridobitno logiko. Ines Doujak pa skozi proučevanje nazornih risb bolezni in zdravilnih rastlin v starih knjigah v delu Ghost Populations odpira temo strahu pred drugim, pred tujcem, ki je bil vedno tesno povezan s strahom pred boleznijo; s tem nas seveda spomni, da smo v času kovida v vsakem človeku lahko videli grožnjo.
O zlatem zrezku
Da je zlato vse, kar se vsaj podobno sveti, nas bo na razstavi tudi s svojim zlatim zrezkom, po domače vineršniclom, prepričeval Joachim Baur. Baur je dejansko tudi poklicni zlatar, a njegov razstavljen, resnično zlati zrezek je metafora. Zrezek v zlato zapečenih drobtinicah – zlato na krožniku, kot ga imenujejo Avstrijci – je bil po njegovem namreč dejansko nadomestek pravega zlata za revne prebivalce Avstro-Ogrske; bil je tolažilno zlato za uboge, ki so sanjali o pravem zlatu. Za Baura je zlato nekaj drugega, je pojasnil pred dnevi: »Tukaj in situ gradim alkimistični laboratorij in tu ne gre za materialno vrednost zlata, ampak za smisel življenja; resnično zlato je namreč življenje. Saj veste, kralj Midas si je želel, da bi se vse, česar bi se dotaknil, spremenilo v zlato. Bil je uslišan – in je umrl od lakote. To pa ni smisel alkimije, smisel je najti modrost, kako vsakdanje z modrostjo spremeniti v nekaj vrednega.« Pred leti je z zlatimi lističi obložil uro. Čas je zlato.
