Slovenija je pravzaprav ena redkih držav, ki kulturnega in umetniškega ustvarjanja ne podpira le z razmeroma spodobnimi (četudi ne vselej zadostnimi) javnimi sredstvi, temveč je kulturo »institucionalizirala« tudi na način, da ji je posvetila poseben državni praznik in z njim povezane državne nagrade za umetnost. Razlogi za to so seveda v pretežni meri zgodovinski, delno tudi »politični«, kolikor je jezik – in iz njega izhajajoče snovanje – skozi več stoletij pomenil osnovni temelj (samo)prepoznavanja skupnosti, s čimer je kultura kot »državotvorna« kategorija v sodobnem času, torej vsaj nekje od druge svetovne vojne naprej, postala tudi »stvar države«. Kar morebiti niti ni bilo vselej udobno, saj je s seboj prinašalo tudi nekatere omejitve, je pa kulturi vseeno dajalo določeno vlogo in pomen, ki sta začela v obdobju po osamosvojitvi postopoma bledeti; novi časi so prinesli tudi druge, ne ravno »kulturne« vrednote in »temelje«, področje kulture pa je polagoma tonilo na obrobje zanimanja vsakokratne politike – kar spet ne bi bilo v vseh pogledih slabo, če ne bi z leti preraslo v precej zoprno sistemsko stagniranje, v katerem je postajalo ukvarjanje s kulturo oziroma umetnostjo vse težje.
Konec junija 1981 sem zjutraj kot nadobuden razrednik poskušal najti svojo dijakinjo, maturantko, ki ni prišla na maturo. O kakšnih mobitelih se nam...
»Trenutek za tem, ko sem se sončnega dopoldneva ob tri četrt na enajsto v petek, 12. avgusta 2022, povzpel na oder amfiteatra v mestecu Chautauqua na...