Čeprav mineva že tretji dan od velike senzacije, ene največjih v zgodovini svetovnih prvenstev, ko je Savdska Arabija z 2:1 na kolena spravila Argentino z Lionelom Messijem na čelu, pa je omenjena tekma še vedno v središču pozornosti ljubiteljev nogometa. V veliki meri tudi po zaslugi simpatičnih posnetkov iz Savdske Arabije, ki prikazujejo, kako so ljudje na ulicah proslavljali veliko zmago svojih ljubljencev. Pod njo se je poleg igralcev podpisal Herve Renard, 54-letni Francoz, ki je največje uspehe v trenerski karieri dosegel z afriškima reprezentancama. Leta 2012 je namreč Zambijo popeljal do naslova prvaka afriškega pokala narodov, tri leta kasneje pa še Slonokoščeno obalo.
Ko je Maroko leta 2019 na afriškem pokalu narodov senzacionalno izpadel v osmini finala proti Beninu po enajstmetrovkah, se je zdelo, da zvezda Herva Renarda počasi zahaja. V skladu z obljubo, ki jo je dal pred turnirjem, je odstopil, a ni ostal dolgo brez službe. Tri tedne kasneje je namreč kandidiral za novo selektorsko mesto, tokrat Savdske Arabije, ki je bila v težkem položaju, saj je v desetih letih zamenjala prav toliko trenerjev. Občutek je bil, da bi se lahko Renard v tamkajšnji puščavi nogometno dokončno izgubil, a se je razpletlo povsem drugače. Danes nekdanji branilec doživlja enega najsvetlejših trenutkov v karieri in živi nogometno pravljico na največji sceni, ki mu jo lahko zavidajo tudi nekateri največji nogometni strategi.
Izjemen motivator
S skupino nogometašev, ki jih zunaj Savdske Arabije pozna redko kdo, se je pogumno postavil po robu Argentini. Z visoko obrambno linijo je tvegal ogromno, a na koncu profitiral. »Imamo norega selektorja,« je povedal vezist Abdulelah Al Malki. »Ob polčasu nas je tako motiviral, da smo bili pripravljeni jesti travo. Dobesedno,« je dodal. Čeprav na zunaj deluje brezhibno urejen in miren, se v njem skriva karizmatičen karakter. Prav z motivacijskimi prijemi je v preteklosti znal marsikatero ekipo popeljati onkraj njenih zmožnosti. Najlepši primer je reprezentanca Zambije na afriškem pokalu narodov leta 2012, ko mu je iz igralcev uspelo izvleči na površje jezo zaradi tragičnih dogodkov leta 1993. Takrat je v letalski nesreči v glavnem mestu Gabona Librevillu umrlo 18 reprezentantov Zambije. V finalu leta 2012, ki je bil ravno v Librevillu, so nato senzacionalno ugnali Slonokoščeno obalo. Tri dni pred omenjeno tekmo je Renard moštvo odpeljal na plažo, kjer je potekala reševalna akcija. Tam so se s cvetjem in posebnim obredom poklonili svojim predhodnikom.
Tri leta kasneje je ponovil podvig, tokrat s Slonokoščeno obalo, s čimer je postal prvi trener, ki mu je uspelo afriški pokal narodov osvojiti z dvema različnima reprezentancama. Čeprav to ni bilo presenečenje, je nadarjeni generaciji pod vodstvom Yaye Toureja zagotovil pomembno lovoriko. Ko mu nato z Marokom podvig ni uspel, so ga mnogi že odpisali, a se še kako ušteli.
Dvojno delo najboljša življenjska šola
S herojsko predstavo in zmago proti Argentini se je mož, ki je imel finančno skromno nogometno kariero, vpisal v zgodovino Savdske Arabije. Ker z igranjem najbolj priljubljenega športa na svetu ni zaslužil dovolj denarja, je delal kot hišnik, katerega naloga je bila predvsem praznjenje košev za smeti in urejanje stanovanjskega bloka. Podobno je počel tudi na začetku trenerske kariere, ko se je prebujal ob drugi uri zjutraj, delo končal do poldneva, nato pa popoldne vodil treninge kluba SC Draguignan, francoskega nižjeligaša na Azurni obali, pri katerem je tudi sklenil igralsko kariero. »Moje življenje je bilo takrat precej težje od življenja profesionalnih nogometašev. A to je bila najboljša šola, kar sem jih lahko imel.«
Kasneje je dal poslu prednost pred nogometom in odprl čistilni servis, življenjsko pot pa mu spremenil niz srečnih naključij, po katerem je postal pomočnik francoskemu trenerju Claudu Le Royju. Skupaj sta delovala v klubih Shanghai Cosco in Cambridge United ter nato ganski reprezentanci, kjer je Renard dobil službo kot trener za fizično pripravo. Ravno zaradi tega se je pojavil dvom, ko je leta 2008 prejel vabilo za mesto selektorja Zambije, ki jo je sicer vodil dvakrat. »Na uvodnem pogovoru so me vprašali, kako si predstavljam, da bo trener za fizično pripravo selektor reprezentance. To me je ujezilo, a sem si sam pri sebi rekel, jim bo že pokazal, kako.«
Danes v Renarda ne dvomi nihče več. Čeprav se v klubih, kot sta Sochaux in Lille, ni izkazal, pa se je na reprezentančni sceni, kjer je zdaj odgovoril tistim, ki so menili, da je njegovo znanje primerno le za delo z afriškimi ekipami. To je bilo tudi eno glavnih gonil pri odločitvi, da poskuša Savdski Arabiji pomagati do boljših dni. »Spremembe sem si želel tudi zato, ker mediji radi hitro popredalčkajo trenerje,« je Renard povedal pred začetkom svetovnega prvenstva. Tega si bržčas ne bo dovolil nihče več.
