Replika ni kopija, ni ponaredek, ni reprodukcija, a tudi ni original sam po sebi – četudi to lahko postane, posebno v fotografiji, pravijo v ljubljanski Galeriji Jakopič ob nedavno odprti pregledni razstavi novomeškega fotografa Bojana Radoviča, ki nosi naslov Replika. Prav tako kot njegov projekt, ki ga je začel snovati leta 2005 in se še nadaljuje. Poznamo ga tudi kot producenta, založnika in kustosa.
Spodbujanje k samoopazovanju
Na razstavi se preplete 18 serij, ki jih je Radovič ustvaril v zadnjih 17 letih. Vodja galerije in kustosinja razstave dr. Marija Skočir pravi, da gre za srednjekarierno razstavo, ki pokaže prerez avtorjevega ustvarjanja, njegovo bistvo, njegovo izčiščeno umetniško vizijo. Hkrati pa v skupni imenovalec, to je replika, poveže vse njegove serije, nekatere že predstavljene, nekatere na novo, hkrati pa nikoli enake ali ponovljene, temveč vedno replicirane – kar je tudi ključ za razumevanje avtorjevega osrednjega pristopa in glavna kvaliteta njegovega umetniškega ustvarjanja.
Kustosinja je izpostavila še, da bolj ko gledamo razstavo, bolj se poglabljamo tudi v razmišljanja o samem sebi. Nekatere serije so nastale v domačem studiu, kjer jih je izpil do »celostne fotografske umetnine«, druge so nastale po svetu. Štirikrat je obiskal Japonsko, bil na rezidenci v ZDA, letos tudi v Londonu. Tam je denimo nastala avtoportretna serija enajstih fotografij Kopiranje sebe (2022), ki je zdaj tudi na razstavi, kjer je izpostavljeno, kako kopija na kopijo čedalje bolj zabrisuje poteze originala.
Replika na repliko
Idejo replike v vsebinskem smislu zelo nazorno odrazi serija fotografij umetnih rož pod naslovom Readymade tihožitja, ki jo je Radovič ustvaril leta 2008 v rezidenci v ZDA. »Hodil sem med hišami v Brooklynu, kjer iz meni neznanega razloga opremljajo okna na ulice s cvetličnimi aranžmaji iz umetnih rož. Naredil sem nekakšno parodijo na to lepoto – lepe fotografije, ki bi lahko bile posnete tudi v kakšnem studiu, z rožami v izložbi okna. Dodal sem jim še manjšo fotografijo, na kateri je hiša, kjer je vaza z rožami stala. Vse sem uporabil za končno podobo: steklo na oknu, umazanijo, kapljice.«
Podoben premislek o lepoti, kiču, konvencijah, ki se jih zavemo šele ob repliciranju podob, simbolov, nam avtor ponudi ob seriji Sol in poper (2012) – socialistična miza, plastičen prt, na njem cvetje ter posodici za sol in poper. Ti simboli, ki jim sledimo tudi v seriji Ikone (2004–2022) s peterokrakimi zvezdami, po mnenju kustosinje replicirajo tako določena obdobja družbe, kot tudi nekatere naše osebne in zgodovinske spomine.
V warholovskem duhu replicirana pa je serija japonskih žensk Marumage (2012), nastala med rezidenco na Japonskem. »Nobenih izkušenj nisem imel z Azijo, ne z Japonsko, in med mojim obiskom je potekal edinole festival neporočenih žensk, ki se imenuje marumage. Marumage je sicer oblika ženske frizure, sega daleč v preteklost, in kolikor sem razumel, so si gejše enkrat na leto nadele to frizuro poročenih žensk ter odšle v tempelj, kjer so pomolile k srečni poroki. Želel sem narediti portrete teh žensk in to je zahtevalo kar nekaj birokratskega napora. Dan je bil oblačen, deževen, fotografiranje je potekalo zelo hitro, časa pa je bilo ravno za 48 žensk, kajti potem je sledila čajanka.« Bistveni del zanj pa je bila postprodukcija. Dolgočasne originalne fotografije s sivim ozadjem je zamenjal z »warholovsko koloristično izvedbo«, pri tem pa sta ga zanimala dva momenta – individualnost navidez enakih žensk ter ogromna prisotnost kiča, ob katerem je tudi sam doživel kulturni šok.
Poleg vsebinskih so na razstavi na ogled tudi replike na ravni tehničnega procesa, kjer opazujemo preslikave, igre svetlobe in senc ter mojstrske prehode med nosilci in tehnikami. Takšna je denimo serija Déjà vu iz leta 2007, ki je nastala na podlagi fotogramov iz leta 1991 in je dobila nadgradnjo v novi seriji Transformerji (2022). Narejene so po digitalnem postopku, videti so kot fotogrami, gre pa za skenograme, kot je tehniko poimenoval avtor sam.
Več tehnik je povezal tudi v seriji Veliki kanjon (2008–2010), ki jo je pred leti razstavil v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki. »Na sredini prostora je bila camera obscura, ki je na nasprotno steno projicirala obiskovalce, kako si ogledujejo veliko fotografijo, natisnjeno na časopisni papir in slikarsko platno. Obiskovalci so prišli pogledat sami sebe kot projekcijo. Naslednji dan sem iz kratkih videoizrezov naredil veliko instalacijo malih fotografij z obiskovalci. Na tokratni razstavi pa sem naredil repliko tega dogodka, in sicer tako, da fotografije obiskovalcev zdaj služijo kot tapeta osrednji fotografiji,« je povedal avtor.
Opus hommageev
Replike se nadaljujejo tudi v fotografovem opusu hommageev. Gre za samostojna, novonastala dela, ki v motiviki ali tehniki spominjajo na umetniška dela avtorjev, ki jih fotograf tudi sam ceni. Denimo serija Dim (2008) je nastala po filmu Smoke (1995) režiserja Jima Jarmusha. Iz filma je vzel detajl, ko je junak Auggie vsako jutro fotografiral točno določeno pozicijo na ulici s točno določenega kota. Bojan Radovič pa je ta zorni kot obrnil, se torej s fotoaparatom usedel na drugo stran ulice v Brooklynu in pod istim kotom fotografiral različne situacije v obdobju pol ure.
Na razstavi izstopata dve fotografiji iz serije Matrica (2007–2022), kjer gre za repliko fotografije Malevichevega trupla, ki so jo Irwini pripravili za razstavo v Skopju. Bojan Radovič je takrat to razstavo fotografiral, tudi portret replike Malevicha, in ga repliciral tako, da ga je pretvoril v datoteko »txt«, nato pa ga natisnil v neke vrste matrico – z negativom na steklo, z distanco, ki meče senco Malevichevega teksta na fotografijo. Od daleč se portret vidi, od blizu pa se razblini v abstraktno podobo. Razstava bo na ogled do 22. januarja, ob njej so pripravili tudi obsežno monografijo.
