V ljubljanski Drami so minulo soboto gledališko sezono na velikem odru odprli s krstno uprizoritvijo Pasjega sina, trilerja v nočni mori sveta, ki je povsem izgubil kompas. Árpád Schilling je skupaj s filmsko in gledališko ustvarjalko Évo Zabezsinszkij navdih zanjo črpal iz lastnih izkušenj propada demokratične države. Režiser je, kot mnogi drugi pred njim, poudaril, da so mediji na Madžarskem zasebno podjetje oblastnikov, javnih kritičnih umetniških institucij ni, propaganda lomasti in prežema madžarsko družbo z iskanjem grešnih kozlov, ker ti so nujni, da lahko avtokrati obstanejo, sistematsko razpihovanje različnih oblik sovraštva pa se je, kot pojasni režiser, začelo kazati celo v nečem tako nedolžnem, kot je otroška igra. Bil je priča, kako so otroci šibkejšim v igri pravili migranti.
Ker je bil Schilling glasen kritik Orbanove vlade, je bil seveda tarča pritiskov in poskusov diskreditacij. Zaradi politične klime je pred štirimi leti zapustil Madžarsko. Danes živi v Franciji in ustvarja z umetniki iz različnih delov sveta. V Drami so prav posebej ponosni, da je lahko njihov ansambel sodeloval in odkrival gledališče skozi oči vizionarja, kot je Árpád Schilling, ki pravi: »Oder je zelo simboličen prostor. Naša odgovornost do ljudi je, da jih učimo in jim pomagamo razumeti globlja vprašanja. Ko oder zavzamemo, nam ljudje sledijo, in na nas je, kako jim bomo stvari prikazali in na kakšen način bomo govorili o življenju.« Pri delu z dramskim ansamblom je užival, všeč mu je medsebojna solidarnost igralcev in njihova velika angažiranost pri premišljevanju o aktualnih, perečih zadevah. »Večina jih je zelo aktivnih, ne samo umetniško, ampak tudi politično, saj spremljajo dogajanje in se nanj odzivajo. Na podlagi njihovih idej smo v dramaturgiji in samem tekstu kar nekaj spreminjali, ker so njihovi predlogi zelo pomembni. To ni samo moja predstava, ampak tudi njihova.«
Nočne more otrok
Ni največja bolečina za umetnika tista, ko mu politiki odtrgajo sredstva za ustvarjanje ali ko poskušajo z lažmi spodkopati njegovo integriteto. Najbolj boli, ko pod pritiski kloni umetnost sama in postane izrazito apolitična. »Če izraziš jasno mnenje o krivicah, ki se dogajajo, s tem ne izdaš svoje umetniške pozicije. Nesprejemljivo je, če se teater in druge institucije, ki jih financira javni denar, ne dotaknejo ključnih problemov, kot so rasizem, ksenofobija, homofobija. Služiti moramo javnemu interesu, ne političnemu. Naše delo ni zgolj to, da smo na odru,« je jasen režiser. Distopična zgodba Pasjega sina poleg spletnih čistilcev, ki s spleta brišejo najtemačnejše proizvode človeškega uma, zajema tudi temo družine, natančneje, kako otroke pripraviti na ta svet. »Ves koncept predstave deluje kot nočna mora. Zanimivo se je vprašati, kaj se dogaja z otroki, kaj se dogaja v družinah. Otroci lahko postanejo marsikaj. V zgodbi je pomembna evolucija glavnega lika, ki se mora nenehno prilagajati, preživeti in biti najboljši, ker so takšna pričakovanja v resničnem svetu. Za mlajše generacije ne bi smelo biti dovolj, da se naučijo orodij preživetja, morali bi poskrbeti, da tudi spoznajo moralne aspekte, kdaj se upreti in reči ne. Teater lahko postavi velik vprašaj in morda poda odgovore, a dobro je, če gledalci po predstavi sami premišljujejo in se pogovarjajo. Ljudem moramo v gledališču dati priložnost razmišljati o temeljnih vprašanjih življenja.« x
