Poleg barve zaključnega sloja se posvetimo še različnim vrstam končne obdelave in primernosti za različne tipe gradnje. Zaključni sloj fasade je namreč izpostavljen soncu, dežju, onesnaženemu zraku in temperaturnim spremembam. Njegov tip naj bo izbran glede na vrsto gradnje in izpostavljenost omenjenim dejavnikom, prilagojen pa naj bo tudi željam investitorja glede videza. Fasada doda izjemen prispevek končnemu videzu objekta, a naj bo ne glede na želje njena funkcija predvsem zaščitna.
Izgubljeni v množici
Poznamo različne tipe zaključnih slojev, ki lahko na začetku raziskovanja marsikoga zmedejo. Glavni lastnosti, po katerih se končni premazi razlikujejo, sta paroprepustnost in vodoodbojnost, pozorni pa bodite tudi na odpornost proti plesni in algam, trajnost, ceno in zahtevnost nanašanja. Zaključne sloje delimo na več skupin – mineralne, akrilne, silikatne, silikonske in nanopremaze. Mineralni premazi so klasični zunanji ometi, izdelani na osnovi apna, cementa in peska. So paroprepustni in zelo dobro preprečujejo nastanek plesni in alg. Dobro uravnavajo vlago in se hitro sušijo, a niso najbolj vodoodbojni. Mineralni zaključni sloji so po zahtevnosti primerljivi z akrilnimi, ki imajo boljšo vodoodbojnost, a slabšo paroprepustnost. Dopuščajo največje število odtenkov in so dobro odporni proti mehanskim poškodbam (toča), vodi in algam. Zaradi slabe paroprepustnosti niso primerni za difuzno odprte konstrukcijske sisteme. Na montažnih objektih (pa tudi pri prenovah starejših objektov) se investitorji največkrat odločajo za silikonske ali silikatne zaključne sloje. Zunanje stene pri takšni izvedbi niso nepredušno zaprte in skozi njih se odvaja nekaj vlage iz notranjosti. So nekoliko slabše vodoodbojni, slovijo pa po zmožnosti elastičnega raztezanja, kar omogoča lepo površino brez mikrorazpok.
Samočistilni zaključni sloji
Tehnološko najnaprednejši so nanopremazi. V teh premazih najdemo poleg pigmentov in veziv določene snovi (nanodelce), ki pod vplivom UV-žarkov v sončni svetlobi reagirajo s prašnimi delci na fasadi. Ti med posledično kemično reakcijo razpadejo na manj škodljive snovi. Drugi način samodejnega čiščenja, ki ga lahko najdemo v premazih, so posebne pore, skozi katere izhlapeva vodna para in odstranjuje prašne delce. Nanopremaze se priporoča kot ekonomsko smiselno izbiro predvsem na stavbah v močno obremenjenih urbanih središčih s slabo kakovostjo zraka. Onesnažen zrak je namreč eden glavnih dejavnikov za pospešeno staranje fasade, saj prašni delci na fasadi dajejo videz umazanije, njihova kemijska struktura pa reagira z zaključnim slojem in zmanjša zaščitno funkcijo fasade. Nanopremazi so dražji od drugih izvedb, a za njihovo ceno dobimo veliko – odlično paroprepustnost, dolgo življenjsko dobo in odlično odpornost.
Pogosto spregledan detajl
Zaključni sloj fasade je lahko gladek in brez granulacije, za nekaj razgibanosti pa se pogosto uporablja fasade z granulacijo med 1,5 in 2 milimetroma. Fasada z granulacijo pridobi nekaj topline, lahko pa se odločimo tudi za različne načine zaribanih ometov, ki še bolj prispevajo k organskemu občutku. Načinov končne obdelave je več – ribanje, česanje, obdelava z metlicami in omeli. Strukturirane fasade so bile nekoč bolj priljubljene, danes pa v ospredje prihajajo gladke fasade z manjšimi granulacijami. Težava grobih fasad je občutljivost za umazanijo. Prašni delci se ujamejo v fasado in kmalu ustvarijo nezaželeno patino, ki jo je težko odstraniti in sčasoma povzroči hitro staranje fasade. Kljub vsemu so lahko strukturirane fasade na oko prijeten detajl, ki se še posebno dobro izkaže kot manjša pika na i ob boku bolj izčiščenim fasadnim površinam.
