Če kaj, potem v svetu avtomobilov v zadnjih letih »zažge« oziroma se prodaja vse, kar ima vsaj malo povezave z ... Ne, ne mislimo na elektriko, pa čeprav je velik del Evrope to filozofijo vendarle tudi pograbil. Ciljamo na nekaj drugega, in sicer na »športno-terenskost«. Pravzaprav je brez dvoma ravno ta tista, ki je dodobra spremenila avtomobilsko krajino v zadnjem desetletju. Da je vse, kar vsaj na daleč diši na »športno-terenskost«, izjemno priljubljeno, pa nekateri proizvajalci skušajo izkoristiti tudi na način, da avtomobile, ki z omenjeno »zvrstjo« nimajo nobene povezave, skušajo narediti takšne. Kot na primer Fiat z modelom tipo cross.
Da je nekaj »cross«, avtomobilu pač takoj dvigne priljubljenost in možnost dobre prodaje. Še posebej pa je takšna poteza dobrodošla pri znamkah, ki v določenem velikostnem razredu svojega »pravega« športnega terenca nimajo. Bržčas je tudi to gnalo Fiatove razvojnike, ko so pred kratkim, potem ko so pet let staremu modelu tipo namenili precej temeljito prenovo, ob tej torej predstavili tudi različico cross. Ki je od osnovne ravno dovolj »drugačna«, ravno dovolj (za štiri centimetre, kar pomeni skupnih 16 centimetrov) bolj oddaljena od tal in zavoljo oblikovnih dodatkov bolj robustna, da upraviči priponko cross in da se bo za njo obrnilo več oči, ki bodo nemara tudi obiskale Fiatov salon, čeprav ga drugače ne bi. Da bi cross pomenil kakšne resnejše terenske ambicije, pa mora kupec seveda že v osnovi pozabiti. Kot pri večini današnjih SUV, ki pozornost zbujajo s povsem drugimi aduti, kot z zmožnostjo vožnje po brezpotjih. Nenazadnje o tem priča tudi, da o kakšnem štirikolesnem pogonu ni ne duha ne sluha.
Priponko cross bi tako testni tipo prej upravičil s tem, da se dobro znajde na vseh vrstah urejenih cest, saj je bil presenetljivo udoben in hkrati čvrst tako v mestu kot na odprtih, podeželskih cestah in avtocestah, le njegov volanski mehanizem je bil precej mlahav in sedeži s premalo bočnega oprijema, da bi bil ravno uživaški med dinamično vožnjo po ovinkasti cesti. Ko smo ga priganjali v visoke vrtljaje, je bil ob tem precej glasen (ali pač potniška kabina zvočno slabše zatesnjena) tudi njegov 1,6-litrski turbodizelski motor, ki je sodeloval z dokaj natančnim 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. Premogel je 96 kilovatov (130 konjev), ki sicer povsem zadovoljijo potrebam tega 4,39 metra dolgega in 1,36 tone težkega avtomobila. Do stotice z njim denimo pospeši v 10,5 sekunde, odziven je tudi pri višjih hitrostih, obenem pa nad porabo pod šestimi litri nikakor ne moremo vihati nosu – 5,8 litra, kolikor nam je porabil dizelskega goriva v mešanem ciklu, je lepa številka, čeprav precej oddaljena od tovarniško obljubljene (4,6).
Majhen tale tipo za kombilimuzino torej ni, so pa zajetne mere odlično izkoristili v potniški kabini, v kateri se zelo udobno lahko namestijo štirje odrasli potniki, za silo bo zadaj na sredini sedel tudi peti, pa tudi 440 litrov osnovne prostornine prtljažnika je za tovrstni avto zelo lepa številka. Da v osnovi ni več najmlajši, je tako opaziti predvsem pri voznikovem delovnem okolju. Tam je, predvsem v območju pod osrednjim zaslonom, namreč kar nekaj trde plastike, tudi stikala in gumbi bi spadali v kakšen starejši avto, a je vse skupaj tako praktično, da to zlahka spregledamo. Bistveno bolj enostavno je namreč z vsem skupaj upravljati med vožnjo kot pri avtomobilih, ki delujejo napredno in futuristično, pa imajo vse skoncentrirano na zaslonu na dotik. Da je šel tipo v korak s časom, sicer po drugi strani dokazujejo digitalni merilniki za volanskim obročem in precej odziven zaslon na dotik dobre ločljivosti, rakova rana pri infozabavnem sistemu pa ostajajo dokaj pogoste prekinitve povezave s telefonom in občasne »zamrznitve« zaslona.
Zelo soliden, predvsem dobro opremljen in prostoren avtomobil bodo skratka za precej korektnih 26.790 evrov dobili kupci petvratnega tipa cross. Pri čemer pa priznamo, da bi se ob malce večjem proračunu verjetno obrnili drugam.
