Skratka, politik, ki se je pred svetom onečastil in ki bi si zaslužil tudi obtožbo vojnega zločina, skupaj z Bushem, če bi bil Zahod dosleden pri interpretiranju vladavine prava, tako kot jo zagovarja danes ob ruski agresiji na Ukrajino. Zakaj sankcije zoper Rusijo in zakaj oboroževanje ukrajinskega odpora? Ker je napadena neodvisna in suverena država, enakopravna članica OZN, s čimer sta kršena mednarodno pravo in zlasti ustanovna listina Združenih narodov. Leta 2002 smo Evropejci pri onem posegu celo sodelovali, ga večinoma odobravali (v Sloveniji s sramotno vilensko izjavo, ker smo potrebovali ameriško vizo našemu vstopu v Nato), tokratnega, Putinovega pa obsojamo in se mu zoperstavljamo do onemoglosti, celo do lastnega stradanja (energetska in prehranska kriza, upad gospodarske rasti, naraščajoča inflacija, splošna draginja, nova revščina, novi socialni ter migracijski pritiski) ter tveganja jedrskega spopada.
»A nista primerljiva,« pravi Blair. »V Iraku je vladala diktatura krvavih rok, ki jo je bilo treba obglaviti ter jo nadomestiti z demokracijo. Ukrajina pa je demokracijo že imela. Zato je to, kar je storil Putin, nesprejemljivo in šokantno.« Prosto po Tonyju Blairu torej »demokratični« Zahod, ko tako oceni in ga je volja, lahko napade katerokoli suvereno in mednarodno priznano državo, za katero meni, da nima primerne ureditve, pri čemer pravila mednarodnega prava več ne igrajo vloge. Sprašujem se in sprašujem one, ki so ga povabili na Bled, ali je dopustno v to privoliti? Pa ni sokriv le za Irak (ne pozabimo, da je omenjena vojna trajala 9 let, pobila pol milijona Iračanov, tudi 100 tisoč otrok, razdejala državo), imel je roke vmes, kot opominja dr. Primož Šterbenc, tudi pri Afganistanu in kasnejši, še bolj brutalni in destruktivni vojni v Siriji, ki še traja.
Sicer pa, tudi če za trenutek odmislimo Blaira, o samem BSF, ki naj bi služil izmenjavi mnenj predvsem o prihodnosti, o tem, kako reševati krize in nam lajšati življenje, mnogi kvalificirani opazovalci nimajo pretirano prijaznih besed. Dr. Uroš Lipušček, med eminencami slovenskega žurnalizma, dolgoletni dopisnik nacionalne radiotelevizije iz ZDA in Kitajske, meni, da je bila že udeležba tujih politikov hudo pod pričakovanji, da je forum zasenčil celo dober prijatelj Fajonove, nemški kancler Scholz, ki je isti dan, ko so udeleženci začenjali dvodnevno druženje na Bledu, na Karlovi univerzi v Pragi napovedoval temeljito reformo EU, čemur pa naši mediji niso posvetili skoraj nobene pozornosti.
Glede same vsebine foruma: slišali smo po video-povezavi ukrajinskega predsednika Zelenskega pozivati Evropo k zapiranju vrat vsem Rusom, v živo pa von der Leynovo vehementno nagovarjati k vztrajanju pri vojaški pomoči Ukrajini in k nadaljevanju vojne, ker da »če želimo ohraniti osnovna načela, kot sta samoodločba in nedotakljivost meja, je ne sme dobiti Putin, dobiti jo mora Ukrajina!« Oba sta prejela navdušen aplavz avditorija. Le kaka izjema med prisotnimi v prvi vrsti. Ministrica za pravosodje Pipanova in kolega za finance Boštjančič sta ob takih klicih k sovraštvu in k vojni zavihala nos. Lipušček sporoča še, da edini od vodilnih politikov ki se je na Bledu zavzel za diplomatsko rešitev vojne v Ukrajini, islandski predsednik Johannesson, a da še njega je predsednik Pahor skušal povoziti s pozivom, da naj se Zelenskega ne sili k pristajanju na pogajanja. Mimogrede, z zahtevo EU, da zapre meje ruskim turistom, je ukrajinski predsednik tudi uspel. Resda ne povsem, a zunanji ministri so se odločili, da Rusom vendarle otežujejo pridobivanje potrebnih vizumov s čimer nadaljujejo s kolektivizacijo Putinove krivde.
Prof. dr. Primož Šterbenc glede samega BSF še poudarja, da je bilo nemara preveč pričakovati njegovo drugačno zasnovo, glede na to, da so mu pokroviteljice že dolga leta različne ameriške multinacionalke.
Aurelio Juri, Koper
