enkrat krotiva moj krvni tlak in blagodarujem dejstvo, da jo sploh imam. In to ne kakršnokoli. Se pa – skoraj da bolj kot bolezni – bojim našega zdravstvenega sistema. Strah me je, da bi zbolel, groza me je, ker se mi lahko vsak hip zgodi, da bi se moral potopiti v ta kaos, v to nenasitno lakoto po privatizaciji. Zato se poslušno branim pred covidom, se nenehno razkužujem, umivam roke in si tudi v živilski trgovini natikam masko, čeprav se mi drugi kupci v širokem loku izogibajo. Sistem me nagovarja še za četrto cepljenje in hkrati ugotavlja, da me sicer ne bo obvarovalo pred okužbo, bom pa kanček manj bolan. Nikoli se nisem cepil proti gripi, nikoli je nisem imel. Ugotavljajo, da ima baje prejšnje »poživitveno« cepljenje omejen rok učinkovitosti, a ga je vsaj še pa še na zalogi. In na tej točki sem stopil v območje dvoma: mi to cepljenje bolj škodi kot koristi?
Proti izpostavljanju okužbi s covidom sva se z ženo borila tudi tako, da sva si sama daljši čas vestno merila krvni tlak in nato te meritve po e-pošti sporočila osebni zdravnici, da nama je lahko prijazno posredovala obnovljivi recept. Ni nama bilo treba v nedogled viseti na telefonu in biti ogrožen v čakalnici ambulante. Pa še najin občutek krivde, da obremenjujeva zdravstvo, je bil tako manjši.
A glej ga zlomka! Berem, da od 1. januarja prihodnjega leta tak način elektronske komunikacije z osebno zdravnico ne bo več možen. Ker tudi z njim obremenjujeva zdravstvo. Kako sva se motila! Zdaj se bova morala osebno registrirati na neki portal in pridobiti nekakšna digitalna potrdila SigenCa ali SigovCa ter siPass. Tako bova lahko, nič lažjega, stopila v sistem »z dvofaktorsko avtentifikacijo«, kar naj bi to pač pomenilo. Ker tega ne bova znala opraviti, vnukinja je več kot tisoč kilometrov daleč, v hiši smo sami neuki upokojenci (brez tečaja za digitalizacijo), bova končno zdravstvu prihranila še pa še časa, naju pa bo tudi prej pobralo. Se spomnite prehoda s tolarja na evro? Kar nekaj časa prej so bile na artiklih označene dvojne cene: v tolarjih in evrih. Da bi bil prehod razumljivejši. Mi lahko poveste, kdo v tem zdravstvenem sistemu nas starostnike ob že tako iztekajočem življenju potiska v takšne digitalne preizkušnje?
Pesnik Boris A. Novak je, med drugim (v pesmi za javni prostor, kot je to imenoval dekan UL FF prof. dr. Roman Kuhar), zapisal nekako takole: Svoboda je glagol … ni prazna beseda politika. Jaz dodajam: prosim vas, ne manipulirajte z nami, ne krivite nas, da še živimo in vam otežujemo delo. In naposled, stranka Svoboda, vedite, da je tudi naša upokojenska svoboda stanje in da nismo last nikogar. Zlasti ne brezdušnega birokratskega sistema, nepremišljene digitalizacije in praznih obljub.
Josip Meden, Ljubljana
