V Teheranu so včeraj, nekaj dni po bližnjevzhodni turneji ameriškega predsednika Joeja Bidna, potekali tristranski pogovori med iranskim, turškim in ruskim predsednikom. Ebrahim Raisi, Recep Tayyip Erdoğan in Vladimir Putin so se uradno sestali predvsem zaradi Sirije, a razpravljali tudi o iranskem jedrskem programu in o tem, da bi Rusija prenehala onemogočati izvoz ukrajinskega žita po morju.
Prihod Vladimirja Putina v Teheran je neposredno prenašala iranska televizija. Gre za njegov drugi obisk tujine po februarskem začetku vojne v Ukrajini, s katerim hoče pokazati, da ni izoliran in da še ima prijatelje. Trije voditelji so se čez dan srečali bilateralno, zvečer, ko se jim je pridružil še sirski zunanji minister, pa za skupno mizo.
Zlasti je očitna težnja Rusije po zbližanju z Iranom, želi si dobave njegovih dronov, sodelovanja na energetskem področju in izmenjave izkušenj pri spoprijemanju z zahodnimi sankcijami. Državi je ta teden eden od ruskih diplomatov označil za »eno samo oblegano trdnjavo«. Sta pa državi tudi veliki tekmici pri prodaji energentov.
Izrazito ambivalentni pa so odnosi med Turčijo in Rusijo, saj sta na nasprotnih straneh v Siriji, Libiji, južnem Kavkazu, Bosni in Hercegovini ter na Kosovu, poleg tega so turški droni v zadnjih mesecih marsikdaj odločilno pomagali ukrajinski vojski.
O četrti turški ofenzivi
Rusija, Turčija in Iran tvorijo tako imenovano skupino držav iz Astane, po glavnem mestu Kazahstana, kjer so se konec leta 2016 srečali zunanji ministri treh držav, da bi zagnali »mirovni proces v Siriji«. Šlo je predvsem za to, da vsaka uveljavi svoje interese v sirski državljanski vojni, v katero so se odločilno vmešale s svojimi vojaškimi enotami. Rusija in Iran sta odločno podprla Bašarja Al Asada, Turčija pa sunitske upornike, ki so zdaj prisotni le še v pokrajini Idlib na severozahodu Sirije. Ob tem ko katastrofalna humanitarna kriza v Siriji ostaja v ozadju, je za Rusijo tudi zaradi ukrajinske vojne pomembno, da si utrdi privilegirani položaj v Siriji, za Iran pa, da šiitske milice z vseh vetrov tam ohranijo vpliv.
V veliki meri pa so pogovori včeraj potekali v senci Erdoganovih načrtov za novo ofenzivo proti sirskim Kurdom, da bi na 30-kilometrskem pasu ob meji razširil »varnostno območje«, preko katerega bi turška vojska preprečevala stik med sirskimi in turškimi Kurdi. V Turčiji sicer živi 15 milijonov Kurdov, v Siriji tri, v Iranu osem, v Iraku pa šest milijonov.
Za to novo turško vojaško ofenzivo v Siriji, četrto po letu 2016, Erdogan potrebuje privolitev Rusije in Irana, ki pa ji nasprotujeta. Iranski vrhovni vodja Ali Hamenej je pred vrhom v Teheranu dejal: »Vojaška ofenziva bi škodila Siriji, Turčiji in regiji.« Podobno se tudi Rusija (prav tako ZDA in ves zahod) boji, da bi turška ofenziva oživila Islamsko državo, saj sirski Kurdi v primeru turškega napada ne bi mogli več varovati več tisočev sunitskih skrajnežev, ki so zaprti v taboriščih.
Ankara bi posredovala pri žitu
Erdoğan pa od Putina pričakuje, da bo odpravil pomorsko blokado Ukrajine, zaradi katere grozi svetovna prehrambna kriza, ki bi prizadela uvoznice žita, kar je tudi Turčija. Predvsem sedanja visoka cena povzroča v revnih državah težave pri nabavi. V silosih ukrajinskih pristanišč pa stoji 22 milijonov ton žita, namenjenega več sto milijonom ljudi. Putin je doslej zavračal Erdoganovo ponudbo, da posreduje pri Ukrajini za pogovore o tem vprašanju. Včeraj pa je dejal, da so pri tem vprašanju dosegli določen napredek.
