Norost je stvar dogovora, v vsaki družbi. To je pot, po kateri se je odpravil novinar in pisatelj Andraž Rožman, ki je pred dobrimi devetimi leti začel hoditi na psihoanalizo in ob koncu lanskega leta s tem procesom tudi končal. »Izhajam iz svoje izkušnje. Psihoanaliza se začne takrat, ko začneš trikrat do štirikrat na teden ležati na terapevtskem kavču. V romanu sem črpal iz svojega življenja in življenj drugih, vmes pa sem se prepustil domišljiji. Kot bi skuhal čorbo. Upam, da bo imela še kar dober okus,« je povedal pred dnevi na Vodnikovi domačiji ob predstavitvi svojega romana Titov sin, ki ga je izdala založba Goga.
V pogovoru je sodeloval tudi njegov terapevt, psihoanalitik in pisec spremne besede Igor Okorn. »Kot terapevta me zavezuje absolutna molčečnost, zato se je moral Andraž sam odločiti, koliko bo razkril. S to knjigo je naredil korak k temu, da se začne v širši skupnosti govoriti o temah, ki so bile do pred kratkim še tabu. Srž romana je večplastna zgodba, ki je prelepa; ima veliko literarnih in drugih pomenov, ki niso samo psihoanalitični. Z užitkom sem jo prebral, ne kot njegov večletni terapevt, ampak predvsem kot bralec.«
Da bo boj skupen
Rožman je že kot novinar Dnevnika spoznaval veliko ljudi z roba družbe in se z njimi pogovarjal. »Preden začnem s pisanjem, se vselej vprašam, ali imam pravico pisati o teh temah. In to pravico moram nekako upravičiti: če napišeš knjigo, zavzameš prostor v javnosti, na kulturnem področju, v medijih. Če mi ta prostor uspe dobiti, je moja odgovornost, da pišem o stvareh, ki so relevantne in ki odpirajo pogled na težave. Pisati je treba o ljudeh, ki imajo najmanj glasu, ki ne morejo sklicati tiskovne konference.«
Prepričan je, da bi morali ljudi z robov, kot so begunci, ljudje z duševnimi stiskami ali izkoriščani delavci in delavke, postaviti v središče javnega zanimanja. »Zelo je politično, da hoče sistem, v katerem živimo, razbijati te skupine ljudi; in ravno zato se moramo povezati, da bo boj skupen. Skupaj moramo pripovedovati zgodbe, se opolnomočiti.« Titov sin tako razpleta zavezane vozle enostranskega razumevanja »normalnosti« in stigmatizacije norosti. »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«
Konec zapiranja ljudi
Zgodba se vrti okoli nekdanjega novinarja Klemna, ki je razočaran nad svetom. Med njim in Frenkom, občasnim brezdomcem, ki je bival v psihiatričnih ustanovah, se splete posebna vez. Pripoved temelji na osebni zgodbi Joca Podlesnika, ki mu je roman tudi posvečen. Rožman je črpal iz zgodbe Saj je samo Joc, ki jo je napisal za zbirko Tu sem (izšla je letos pri Cankarjevi založbi). »Joc je izjemno odprt človek, velik borec za pravice ljudi z izkušnjami v psihiatričnem sistemu. Od njega sem se ogromno naučil, bil je moj navdih. Dovolil mi je, da sem si lahko na podlagi njegove zgodbe izmišljeval stvari.« V svoji drugi knjigi se namreč prvič loteva fikcije in zamegli mejo med tem, kaj v zgodbi je plod njegovih intervjujev, kaj je resnično in kaj ni. »Razkril sem svoje vire, niso pa to biografije,« poudarja Rožman.
Rožman si želi s Titovim sinom osvetliti resnično življenje in borbe ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem, ter opozoriti na dezinstitucionalizacijo, proces, ki te ljudi iz zavodov in psihiatričnih ustanov vrača nazaj v skupnost, skupaj z oskrbo, ki jo potrebujejo. »Vsak človek bi moral imeti pravico živeti v skupnosti oziroma tam, kjer sam želi, to narekuje tudi konvencija o pravicah ljudi z ovirami, katere podpisnica je tudi Slovenija. Nesprejemljivo je, da je v totalnih institucijah še vedno zaprtih tisoče ljudi, ki ne morejo uveljavljati svoje volje, ne morejo se izobraževati ali delati, številnim je odvzeta opravilna sposobnost. Nasilju, ki ga trpijo ti ljudje, je treba narediti konec, zato je še toliko bolj pomembno, da pilotna projekta dezinstitucionalizacije v zavodih v Črni na Koroškem in v Dutovljah uspeta.« Ali podobno, kot je rekel Jung: ne ranimo se sami in tudi ozdravimo ne sami.
