Zavedati se namreč moramo, da je Vili Kovačič pač utelešenje tega, da je politika lahko odvisna od trmastega posameznika, ki si je nekaj vtepel v glavo. Od poljubnega anonimusa, ki od svojega stališča in cilja za nič na svetu ne odstopa. In da formalno ne moremo nič proti temu, če se tak – priznajmo – prizadeven človek postavlja v službo opozicije, sloveče po tem, da ne izbira sredstev za obstrukcijo predlogov in zakonov vlade. Bilo bi skratka škoda, če bi zaradi tega težaka referendumi postali nepriljubljeni. Viliju Kovačiču v bran bi rekel celo to, da so Slovenci pri političnih zadevah nasploh težaki. Vsi. In to je po svoje dobro. To je neke vrste varovalka.
Problem z Vilijem Kovačičem je kvečjemu v tem, da ne zna odnehati. Ker karkoli že si mislimo o volitvah in referendumih, ena in druga oblika demokracije je stvar glasovanja – in preglasovanja. In kot vemo iz polpretekle zgodovine, je to tisto, česar se lahko pri njegovih napovedih novih referendumov upravičeno bojimo. x Večer v nedeljo
