Nekako tako nas je Borut, moj prijatelj Šuki, pogosto silil k razmišljanju o rečeh, o katerih smo vedeli malo ali nič in so bili časi težki in se je kasneje izkazalo, da so bili tudi usodni. Usodni za slovenski narod in usodni za zvezo držav, ki smo ji takrat še pripadali. Odločitev za parlamentarno pobudo za razpis plebiscita o samostojnosti Slovenije smo socialisti sprejeli po zares tehtnem premisleku. Borut je bil filozof s čudovitim znanjem iz študija primerjalne književnosti in neverjetnim bogastvom primerjav, ki jih je neizmerno rad uporabljal v razpravah in premislekih. Cankar, Mann, Kafka, Gogolj, Dostojevski, Borges, Joyce … so bili avtorji, ki jih je pogosto navajal in v svojih tekstih uporabljal citate iz njihovih del. Cankar mu je bil najljubši, pogosto je imel pri sebi pomečkano knjižico igre Za narodov blagor in nam bral odstavke, ki so zveneli kot najbolj vroča aktualnost. »Hm, nekaj mora biti zad, za tem narodovim blagrom,« nam je modrovanje, ki ga v tej brezčasni Cankarjevi mojstrovini izreče Aleksij pl. Gornik, citiral vsakokrat, ko se je nova oblast zaklinjala, da dela izključno za nacionalne interese in za nič drugega. In se pri tem zvonko smejal, da smo se smejali še vsi okrog njega in zbijali šale na račun novih časov, nove oblasti in nastajajoče jare gospode.
Spomladi 1991 smo pričeli dvomiti, da priprave na osamosvojitev potekajo dovolj dobro in dovolj hitro. Borut je bil zaradi počasnih vladnih priprav na dejansko osamosvojitev jezen in razočaran. Ko je postal zaskrbljen, pa je – kot vselej – pripravil osnutek članka, v katerem je pripravljenost Slovenije na osamosvojitev primerjal s pripravami vaškega župnika na obisk škofa iz povesti, ki jo je napisal Jose Ortega y Gasset. »In zakaj niste zvonili, ko sem prihajal v vas?« je škof okaral zmedenega župnika. Pa se je prečastiti karseda odločno branil. »Ekscelenca, imam tri dobre razloge, da nisem zvonil: prvi je, da nimamo zvonov.« Tekstov se je nazadnje nabralo zelo veliko. Pišoči socialisti smo naše tekste, povezane z osamosvajanjem Slovenije, že leta 1992 objavili v knjigi z naslovom Slovenija proti Jugoslaviji, ki je izšla pri takrat ugledni Založbi Mihelač, ki danes žal ne obstaja več. V tistih časih smo se vsi trudili pisati na način, ki bi ljudem ključne misli sporočal na moder in vsaj rahlo umetelen način, tak, ki bralcu pušča prostor za premislek in ne vbija sporočila »direkt s kladivom v glavo«, kot bi rekel naš dolgoletni sopotnik in prijatelj, filozof Braco. In Borut je v tem prednjačil in bil naravnost izvrsten. Kdor knjigo ima, se lahko o tem sam prepriča. V knjigarnah je že dolgo ni več in naj bi medtem pošla tudi že v antikvariatih. Čas mineva in mi z njim.
Potem ko je s trdno voljo in s pomočjo družine in prijateljev premagal hudo bolezen, se je Borut med nas vrnil kot mali čudež in veliki dokaz moči ljubezni do življenja. Njegova dobra duša je postala mila in nas je osrečevala ob vsakem srečanju, delovnem ali prijateljskem. Vsem, ki smo mu bili blizu, je postal vzor. Morda prav posebej tudi zato, ker se ni nikoli pritoževal in ni nikoli jamral. Samo povedal je o svojem počutju in zdravju in pri tem izžareval popolno prepričanje, da bo vse dobro in da je življenje lepo. Ja, da je življenje tako lepo, da se veseliš slehernega jutra, v katerega se zbudiš.
»Jutri vabim na toplo malico v Piran, na stari lokaciji čakajo čisto sveži morski prijatelji,« je enkrat marca prispel njegov sms. Pridružil se nama je še prijatelj Primož in potem je bila pojedina božanska, kot vedno. Nikoli nisva šla skupaj jest, ne da bi Borut prej preveril, kje imajo svežo ribo ali školjke in seveda škampe.
Leta 2001 je Borut odšel v Beograd. Postal je prvi slovenski veleposlanik v takratni Zvezni republiki Jugoslaviji. Opravil je odlično in veliko delo. Istočasno sem sam odšel za veleposlanika v Rim. Pogosto sva se slišala, meni je izjemno koristilo imeti realne novice iz prve roke iz Srbije, njemu pa so koristili moji pogledi z zahoda na zahodni Balkan. Postal je eden od najboljših, če ne kar najboljši poznavalec razmer v mestu ob sotočju Donave in Save. V njegovih neponovljivih kolumnah in blogih o tem, na kako bizaren način so se na Balkanu odvijali dogodki, ki so odločilno vplivali na usode ljudi, na vojno ali mir, smo radi brali takrat in bomo še dolgo. In tudi potem.
Nedolgo tega sva govorila po telefonu.
»Kako je tam pri morju, prijatelj?«
»Lepo je, zares lepo. Usedem se pod bor in srebam kavo, berem časopise in gledam prek zaliva. Vidim tri države in se počutim brezmejno. Spremljam let galeba. Več človeku ni treba. Pa ti, si dobro?«
Bil je moj prijatelj.
Vojko Volk
