Začeli so Američani, ki so rakete z jedrskimi konicami v Turčiji in Italiji začeli postavljati že leta 1959, nared za izstrelitev so bile 1962. Iz teh prostorov bi učinkovito dosegli strateške cilje v Sovjetski zvezi in s tem sovražnika povsem onesposobili. S tem so se Sovjeti znašli v podrejenem položaju, saj niso imeli možnosti, da svoje raketne sisteme postavijo dovolj blizu ameriškemu ozemlju. Vendar se je situacija hitro spremenila z revolucijo na Kubi leta 1959, po kateri se je režim Fidela Castra čedalje bolj približeval Sovjetski zvezi. Američanom to seveda ni bilo všeč in so skušali zrušiti Castrov režim z invazijo plačancev v Prašičjem zalivu spomladi 1961, ki pa je klavrno propadla. Kubanci so se po tej izkušnji počutili še bolj ogrožene in so svojo državo na stežaj odprli sovjetski armadi. Že od maja 1962 so se na Kubi nameščale sovjetske pehotne in oklepne enote, letalstvo in kar je seveda najpomembneje: raketni sistemi, s katerih bi lahko v 5 (petih) minutah rakete SS4 oz. SS5 dosegle npr. New York.
Pogoji za medsebojno popolno uničenje so bili vzpostavljeni. Oktobra 1962 je izbruhnila Kubanska kriza – trinajst dni je ves svet trepetal, saj je nuklearni spopad bil na tem, da vsak čas izbruhne. Po pomorski blokadi Kube, medsebojnih grožnjah in ultimatih sta konec oktobra 1962 predsednik John F. Kennedy in sovjetski voditelj Nikita Hruščov kljub nasprotovanju jastrebov na obeh straneh dosegla kompromis: Američani so umaknili rakete iz Turčije in Italije, Sovjeti pa s Kube. Obe velesili sta se usmerili v dialog, nameščen je bil »rdeči telefon«, nastopilo je popuščanje (detant), saj je prevladalo »ravnotežje strahu«.
Nekaj izjav iz tega obdobja:
»To je enako, kot ko bi Sovjeti instalirali svoje rakete v Mehiki ali na Kubi.« (D. Eisenhower, 1959, ob namestitvi ameriških raket v Turčiji)
»Američanom bi morali dati izkusiti, kakšen je občutek, če si obkoljen s sovražnimi nuklearnimi oporišči.« (Hruščov maja 1962 ob namestitvi ameriških nuklearnih raket v Italiji in Turčiji)
»Zakaj ne bi porinili enega ježa v hlače strica Sama?« (Hruščov pred namestitvijo raket na Kubi)
»Obe najmočnejši svetovni sili sta krenili v boj ena proti drugi, vsaka s prstom na petelinu. Zdelo se je, da je vojna neizbežna. Vendar se je epizoda končala s triumfom zdravega razuma.« (iz spominov Hruščova)
Po 60 letih je sicer najti podobnosti z današnjo ukrajinsko krizo, vendar tudi precejšnje razlike. Podobnost je, da so antagonizmi vsaj na ravni hladne vojne in da je cilj »čimbolj se približati sovražnikovim mejam« enako aktualen. Razlike pa so očitne. Ukrajinska epizoda se ni končala s triumfom zdravega razuma, ampak še kar traja v znamenju triumfa brezumja. Krvavi konflikt zaenkrat še ni prešel v jedrski spopad, smo pa na njegovem robu, saj se obe velesili čedalje bolj zapletata v medsebojno obračunavanje. To je zaenkrat posredno, ni pa nobene garancije, da bo tako ostalo. In kar je morda najbolj strašljivo – današnja voditelja obeh supersil sta daleč pod nivojem Kennedyja & Hruščova. Videti je, da ne obvladata niti svojih oseb, kaj šele, da bi predvidela in nadzorovala potek dogodkov. Nista v stanju doseči političnih ciljev na manj strašljiv način, kot je vojna. Volje za to, da bi se izognili drsenju v katastrofo – ki je je bilo pred 60 leti dovolj – danes ni: ne na eni, ne na drugi strani. Ravnotežja strahu ni več. Sploh nobenega ravnotežja. Se nam bo morda še tožilo po starih časih hladne vojne?
Dragan Matić, Srednje Gameljne
