Električna razsvetljava in nje nasprotniki I.
Pred Veliko nočjo se je v Ljubljani pričelo z gradbo mestne elektrarne, in dela danes kaj vrlo napredujejo. Če se ne prikažejo posebne ovire, gledali bodemo pričetkom prihodnje zime ljubljansko mesto električno razsvetljeno.
Ko je decembra meseca l. 1894. občinski svet soglasno sklenil, napraviti si lastno elektrarno, odobravalo je občinstvo vsestransko ta sklep, kajti bilo je prepričano, da je sedanja plinova razsvetljava pomanjkljiva, in glede na svojo kakovost tudi predraga.
Sedaj pa, ko se je pričela elektrarna graditi, je slišati glasov, ki izražajo svoje pomisleke glede rentabilitete vsega podjetja, in tudi glede kakovosti cele naprave. Taki glasovi prihajajo iz raznih strani. Tu se oglašajo v prvi vrsti ljudje, ki v svoji preveliki konservativnosti nasprotujejo sploh vsaki novotariji, vsakemu napredku, češ, da pred toliko in toliko leti ni bilo ne plinove, ne električne razsvetljave; služila je navadna lojeva sveča in oljnata leščerba, in ljudje so vendar živeli in dočakali večje ali manjše starosti. S takimi ljudmi je seveda težko se pravdati. (…)
Nekateri ljudje izrazijo bojazen, da električna razsvetljava, kot novodobna izumba še ni toliko popolna, da bi se moglo z gotovostjo računati na nje sigurno in povsem zanesljivo funkcijoniranje. Ti kaj radi kažejo na nekatere nedostatke, ki so se doslej pokazali v dosedanji provizorični inštalaciji električne razsvetljave v »Narodnem domu«, kjer žarnice časih v svoji svetlivosti pojemajo, in kjer je razsvetljava zares parkrat celo odrekla. (…)
Povdarjati moramo, da je električna razsvetljava dandanašnji upeljana že v zelo mnogoštevilnih krajih in mestih, v velikem in malem obsegu, da so se ljudje dejansko prepričali o nje zanesljivosti in sigurnosti, in da bi je, ko so spoznali nje ugodnost v ekonomičnem, sanitarnem in v vsakem dragem oziru, nikakor ne hoteli zamenjati s katerimkoli poprejšnjim načinom razsvetljenja. Našteli bi lahko na stotine elektrarn, ki so po deset- ali večkrat večje, kakor je projektovana ljubljanska, ki funkcijonirajo že leta in leta brez vsakega nedostatka! (…)
Tudi takih ljudij ne manjka, ki se spodtikajo na tem, da se elektrarna gradi kot mestno podjetje, češ, da vsako podjetje, katero je last kake občine, dežele ali države, v ekonomičnem oziru nikoli tako dobro ne uspeva, kakor kako privatno podjetje, recimo, ki je osnovano na delnice. (…)
Mi smo torej uverjeni, da so ugovori proti mestni elektrarni radi tega, ker je mestno podjetje, neutemeljeni, ničevi. (…)
Slovenski narod, 8. maja 1897
(Eksplozija plina.)
Kako nevarna je razsvetljava s plinom, to se je posebno drastično pokazalo včeraj zjutraj v Lincu. Tovarnar Bauman je bil v svojo hišo napeljal plin. Včeraj zjutraj je z gorečo svečo šel v svoje skladišče. Cev, po kateri je prihajal plin, je bila nekoliko poškodovana in čez noč je bilo ušlo toliko plina, da ga je bilo vse skladišče polno. Komaj je Bauman odprl vrata in vstopil v skladišče, je nastala grozna eksplozija. Bauman je bil nevarno poškodovan, njegova trinadstropna hiša pa skoro demolirana, da jo je treba do tal podreti, takisto pa tudi sosedno hišo. Plinova razsvetljava je pač najnevarnejša.
Slovenski narod, 8. maja 1897
Električna razsvetljava in nje nasprotniki. III
(…) Okrožnica »Elektrika ali Aauerjeva luč« hoče prednost Aauerjeve luči nad električno lučjo dokazati tudi s tem, da kaže na zastop dunajskega mesta, kateri je pred kratkim sklenil zidati nove naprave za plinovo razsvetljavo, češ, da je ta zastop kaj tacega sklenil le stoprav po zaslišanju prvih kapacitet na polju razsvetljave.
Ta argumentacija je pač precej naivna. Kdor je zasledoval razvoj sedaj na krmilo prišle antisemitske stranke, imel je pač priložnosti dovolj, da se je proučil, kak intenziven boj je ta stranka ves čas bojevala proti angleški plinovi družbi, ki je doslej mesto oskrbovala s plinom. (…) Pri dotičnih obravnavah pa se je tudi izrecno poudarjalo, da hoče dunajska občina poleg plinarn graditi tudi še večje elektrarne. (…)
Slovenski narod, 13. maja 1897
Napeljava elektrike, naša najbližja in najnujnejša gospodarska zadeva
Svetovna vojska in njene posledice, predvsem sedanji nered in pomanjkanje v Evropi, nam je prineslo vsakovrstne težave v naše gospodarstvo. Manjka našim ljudem dobre razsvetljave, manjka delavnih moči, manjka kurjave. (…) Za naše kmetijstvo in za naše obrtništvo je neizmerne važnosti, da se obrat elektrizira – to se pravi, da delamo z električno močjo.
Sedaj imamo v Fali nad Mariborom električno centralo, katera proizvaja toliko toka, da bo v bogati meri zadostoval vsem našim potrebam. Lahko pa se pri Mariboru takoj zgradi še ena takšna centrala. (…)
Slovenski gospodar, 18. decembra 1919
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
