Kdo? Jaša Jenull in Protestna ljudska skupščina!
Lahko bi pisala v nedogled, toliko vsega se je nabralo v dolgih dveh letih. Toliko vztrajnosti, odločnosti, občutka za pravičnost, toliko tistega, kar odlikuje resnične borce. V nasprotju z mnogimi, ki so borci le v besedah, ne pa tudi v dejanjih. Če to hočejo priznati ali ne, petkovi protesti so bili še najbližje tistemu, kar se je dogajalo v Vidmarjevi hiši daljnega leta 1941. Ja, mislim, da ne bom dosti zgrešila, če rečem, da so bili mirnodobna osvobodilna fronta.
Vsem, ki vas bo zdaj zgrabila vnema po komentiranju moje trditve, naj položim na dušo le, da se vam verjetno niti sanja ne, koliko zanosa, poguma in volje je treba, da se vsak petek izpostaviš, da vztrajaš. Zanosa, ki so ga (le) nekateri zmogli pokazati tudi kot dejanja. Ti nekateri, zaradi katerih smo tudi mi, ki smo spregovorili kasneje, dobili svoj glas. In moč, da smo premagali nelagodje, celo strah pred morebitnimi posledicami. Se postavili nasproti tistemu, za kar smo vedeli, da je slabo. Da je – tu pa ni imel nihče težave s primerjavo – fašistoidno. Najmanj.
Slovenci smo pregovorno nagnjeni k temu, da bistveno raje kritiziramo, kot hvalimo. Morda je zdaj skrajni čas, da spremenimo tudi to. Da pokažemo, da zmoremo drugače. V duhu sprememb, ki jih vsi tako željno pričakujemo. In za katere moramo tudi sami kaj storiti, ne le čakati na druge. Zato računam na vas, dragi prijatelji, da me boste podprli pri predlogu predsedniku Pahorju, da v našem imenu, torej v imenu državljank in državljanov Slovenije – katerih predstavnik naj bi bil – odlikuje Jašo Jenulla in Protestno ljudsko skupščino z redom za izredne zasluge.
Kajti to, kar so v 105 petkih storili, zagotovo so izredne zasluge. Storili so, česar ni nihče – četudi je bilo, da ne bom krivična, še nekaj vidnih posameznikov, ki so prispevali svoj znatni delež k ozaveščanju ljudi, med drugim tudi najbolj znani žvižgač Ivan Gale. Vztrajali so. Bili so tu. Za nas. Ne zaradi očetov, stricev, prijateljev, temveč zato, ker so verjeli, da je tako prav! In bilo je, skozi moje oči zagotovo. Še kako prav. Sama jim dolgujem svoj glas. Pogum, da sem spregovorila. In še zdaleč nisem edina.
Zato tudi predlagam predsedniku Republike Slovenije, da te resnično izjemne ljudi, Državljanke in Državljane z veliko začetnico, odlikuje. Če je odlikovano toliko ljudi, za katere nikoli niti slišali nismo in ne bomo, zakaj ne bi končno prejel odlikovanja tudi nekdo, ki si ga zares zasluži?
Tjaša Zorc Rupnik, Log pri Brezovici
