Krščanstvo je pretkano zamenjalo pogansko verovanje v zimski sončev obrat z božičem, zdaj pa protestirajo zaradi novih smernic evropske komisije glede komunikacije njenih uslužbencev, da bi namesto o božiču govorili o prazniku. Nevtralno. O prazniku vseh ljudi – vseh ras in veroizpovedi, povezovalno. Po božjih besedah.

Zlobni ljudje si že leta prizadevajo s silo polastiti tujega bogastva. Kar naprej lažejo o hudih razlogih za tako hudobijo ter pridobijo zaveznike. Tudi pri nas. Rušijo mesta, pobijajo ljudi in njihove otroke. A nič zato, dogaja se daleč, pa zlasti ne gre za naše otroke. Gre za nepomembne in nevredne islamske. (Mi se moramo, nasprotno, le bolj ploditi, da bomo dosegli tri milijone v desetih letih. Kako? Ženske morajo ostati doma, služiti možem in njihovim potrebam, saj jih tako ali tako v ničemer ne dosegajo. Pa splav prepovedati, kajti življenje je sveto. Seveda naše, krščansko.) Islamski otroci naj ostanejo med ruševinami, dali jim bomo nekaj sredstev za pomoč, to je edina prava rešitev, ne pa da silijo k nam, posiljevat naše ženske, zažirat proračun in jemat delo Slovencem. »To pa ne!« vpijejo naši zlobni ljudje. »Mi smo domoljubi, branili bomo svoje domove pred njimi. In naše krščanske korenine! Domoljubje in verouk v šole, da bodo mladi pravoverni in da bodo vedeli, kdo je največji Slovenec!« Aleluja!

Tako so se odločili naši zlobni ljudje, prižgali svoje zlobne možgane in rodili same zlobne misli. »Rezilna žica,« si manejo roke, »čim bolj grozna, čim bolj ostra!« In napeli so jo ob rekah in mejah, kjer se je dalo, za vsako ceno. Zlobni ljudje različnih političnih strank. Še čestitali so si za veliko »človečnost«. Za past za živali in za ljudi. Tudi za lov na živali in na ljudi. Prve že dolgo streljajo, veliko na črno, druge pa bodo tudi. »Če bo taka potreba,« pritrjuje še ustavni sodnik.

Kako morajo biti obupani ti ubogi ljudje, da se vseeno odpravijo na nevarno pot proti Evropi, kjer jih čakajo mraz, lakota in zlobni ljudje. Ustavljajo jih, vračajo, tlačijo v neživljenjske razmere, trpinčijo na vse možne načine in jim jemljejo dostojanstvo. Mnogi na poti ugasnejo v taboriščih ali kot nepomembne številke v morju. Zlobnih ljudi ne gane niti, ko umirajo čisto v naši bližini. Niti smrti otrok: pred dobrim letom sirski mladenič, ki je izčrpan in podhlajen taval v gozdu pri Ilirski Bistrici, in pred dnevi desetletna turška deklica, ki je utonila v deroči Dragonji. Za mnoge ne vemo. Zlobni ljudje ne premorejo sočutja in krivde, za vse so krivi begunci: za porušene domove, za prepreke na poti in za smrt.

Zlobni ljudje se povezujejo in se spodbujajo. Uživajo v zlobi in jo pljuvajo okoli sebe, širi se med cerkvenimi zidovi, na družbenih omrežjih, v parlamentu… Krivi smo tudi Slovenci, ki jim njihovo zlobo zrcalimo. Kdo se bo zavzel za nas? Kaj pa naše dostojanstvo? Kaj pa naše človekove pravice? Tudi mi nikogar nimamo. Samo od daleč se sliši nekakšno prazno blebetanje.

Torej, vesel zimski solsticij!

Polona Jamnik, Bled