Najprej o slabostih demokracije. Za naše sedanje politične razmere pravi Jerman naslednje: »Priča smo najbolj brutalni in brezobzirni kraji države, kraji demokracije in pravnega ter moralnega sistema… In kar je še huje: ta kraja ne bo kaznovana…« Ta ocena ni prav nič prizanesljiva, a ji ne gre oporekati. Porazne razmere, v katerih smo, naj bi bile posledica preživetega političnega sistema, pri katerem še kar vztrajamo, njegovo osrednje ogrodje pa so politične stranke in njihovim interesom prilagojen volilni sistem. Politične stranke naj bi namreč delovale kot zasebna podjetja, ki se izčrpajo v medsebojni konkurenci za politično oblast, slednjo pa potem brez zadržkov zlorabljajo za zadovoljevanje svojih materialnih in drugih interesov. Ta zelo kritičen Jermanov pogled na delovanje političnih strank se po mojem razumevanju po vsebini nebistveno razlikuje od tega, kar sicer razumemo s pojmom strankokracija, s katerim pogosto označujemo današnje nedemokratične razmere v politiki.
Jermanovi predlogi, kako sistemsko prenoviti demokracijo, da bo zadovoljevala interese večine, so novi, doslej še neslišani. Urejanja skupnih zadev po njegovem mnenju ni smiselno še naprej prepuščati po podjetniških načelih delujočim političnim strankam, pač pa naj to postane poslanstvo »ljudi, ki jim politika predstavlja strokovni, intelektualni in moralni izziv, ne pa slo po materialnem okoriščanju«. Drugače povedano, politične stranke naj bi se opustilo oziroma se jih glede državnega financiranja obravnavalo enako kot druga civilna društva. Poslance parlamenta naj bi še vedno volili, vendar pri tem ne bi glasovali o kandidatih političnih strank, pač pa naj bi volilec svoj glas namenil enemu od kandidatov civilne družbe, ki so pripravljeni in sposobni politično aktivno delovati v njegovo korist. Ob sestavi parlamenta, ki bi se oblikovala po takih volitvah, vlade ne bi več mogli oblikovati po zdaj uveljavljenem modelu (koalicijska vlada); za ministre naj bi se imenovalo ustrezno usposobljene osebe, kandidate za to delo pa naj bi se pridobilo z javnimi razpisi.
Na politično življenje države običajno najbolj vpliva predsednik vlade (v predsedniških sistemih predsednik države), to vlogo pa v evropski praksi praviloma prevzame vodja stranke, ki so ji volilci naklonili največ glasov. O tem, kdo naj bi vladi predsedoval, Jerman v predstavitvi svojega političnega modela ne govori. Odsotnost tega pomembnega dela vsake politične ureditve bi se lahko zapolnilo z rešitvijo, ki se kot uspešna dokazuje v švicarski praksi: vlado vodi eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom.
Z modelom demokracije, ki ga predlaga Jerman, bi nedvomno uspešno sanirali slabosti naše sedanje politične ureditve. Težko pa bi ga praktično uveljavili, tudi iz naslednjih razlogov: najprej zato, ker model ukinja politične stranke, česar ni doslej storila še nobena država, take unikatne rešitve pa je veliko težje udejanjiti kot one, ki so po svetu že preizkušene. In drugič, model pogojuje spremembo ustave, kar bi v naših razmerah lahko pomenilo težko rešljivo omejitev. Sam dajem zato prednost rešitvam, ki v demokratični ureditvi prinašajo podobne izboljšave kot obravnavani predlog, so pa dokazljivo uspešne in zaupanja vredne. Konkretneje o tem v nadaljevanju.
Najprej o volilnem sistemu. Skupina izvedencev civilne družbe – delujejo pod imenom Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema – ta čas že zaključuje pripravo predloga novega volilnega sistema, ki se bo zgledoval po nemški praksi in bo bistveno okrepil vpliv volilcev na sestavo parlamenta ter povečal odgovornost poslanca do ljudi, ki so mu zaupali, da jih zastopa pri upravljanju države. Predlog ne bo tako radikalen kot ta, za katerega se zavzema Jerman, a deloval bo podobno, predvsem pa ga bo lažje praktično uveljaviti. Politika ga seveda ne bo podprla in brez referendumske podpore volilcev verjetno ne bo zaživel.
Naslednja šibka točka naše demokratične ureditve je oblikovanje in vodenje vlade. Zdaj pri tem uporabljamo model »sredinske« koalicije, ki politiko grobo razdvaja in deluje v spregi z neprimernim volilnim sistemom kot osrednji generator večine tega, kar slabega doživljamo pri upravljanju države. Najzanesljiveje bomo pri reševanju tega problema uspešni, če se bomo zgledovali po Švici. Ta demokratično in ekonomsko izjemno uspešna država namreč vlado oblikuje po načelih velike koalicije (v njej sodelujejo vse večje stranke, z izjemo skrajno desnih), z enoletnim mandatom pa jo vodi eden od sedmih ministrov.
In še tretje področje, kjer je naša demokracija izjemno šibka: to so možnosti civilne družbe, da nadzira vladajočo politiko. Tudi tu se je vredno zgledovati po izkušnjah Švice, kjer se ta nadzor izvaja predvsem preko referendumov. Našo sedanjo prakso pa je treba spremeniti tudi glede kadrovanja v javnem sektorju: krepko naj se omeji pristojnosti vsakokratne vladajoče politike v korist zaposlenih in uporabnikov javnih storitev.
Za zaključek še to. Težko je predvideti, kakšna bo prihodnost naše države, če se ne bomo hitro in zavzeto lotili prenove ta čas veljavne politične ureditve. Pri iskanju dobrih rešitev ne bodimo pretirano inovativni, pač pa se prednostno zgledujmo po državah, kjer demokracija dobro deluje in so tudi ekonomsko uspešne. Pa na podporo aktualnih političnih struktur se pri tem ne zanašajmo; zelo človeško je namreč, da te ne bodo podpirale sprememb ureditve, ki danes zelo dobro zadovoljuje njihove interese, čeprav v veliko škodo njihovih volilcev.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana
