Znanstvena policijska diktatura, 2.

Kolumna sicer spoštovanega dr. Tomaža Mastnaka (Dnevnik, 27. oktobra) me žal samo utrjuje v tem prepričanju. Žalostno je, da moramo levi intelektualci med seboj polemizirati po časopisih. Vendar je zadnja kolumna dr. Mastnaka žal nerazumna in terja vsaj kratek odgovor. Avtor namreč naravoslovni znanosti pripisuje sodelovanje v vsekakor nečednih in vsega obsojanja vrednih rabotah te vlade, kar stoji na zelo trhlih temeljih. Seveda se tudi med znanstveniki najde kdo, ki s to vlado sodeluje ali jo celo podpira, toda takih je zanemarljivo malo. Pripisovati celotni, predvsem naravoslovni znanosti, da torej sodeluje v nečem, kar Mastnak imenuje znanstvena policijska diktatura, je popolnoma neutemeljeno in nepošteno. Take trditve močno prispevajo k nezaupanju v znanost.

Če Mastnak kot družboslovec in humanist odreka biokemikom kompetence glede razlaganja delovanja cepiv, sam pa vehementno o tem presoja, potem se res lahko vprašamo, s kakšno pravico in s kakšnim znanjem to počne. Biokemiki raziskujemo delovanje organizmov na celični in subcelični ravni ter biokemijske procese in mehanizme, ki so s tem povezani. Kar dobro poznamo sestavo cepiv, kako so ta narejena in kako delujejo na biokemijske in celične procese. Čeprav še zdaleč ne razumemo vsega, pa tudi zaradi empiričnih izkušenj znamo in vemo dovolj, da lahko ljudem pojasnimo, zakaj so cepiva koristna in kako delujejo. Nikoli pa biokemiki in tudi drugi naravoslovci nismo trdili, da so cepiva popolnoma varna, da ne povzročajo stranskih učinkov. Vseskozi tudi opozarjamo, da morata biti strategija cepljenja in izbira cepiv za posameznika jasno zastavljeni in ne stihijski, kot se je to dogajalo in se še dogaja pri nas.

Kljub nekaterim upravičenim pomislekom in zadržkom so cepiva nedvomno najboljše orožje proti virusom in tudi proti sedanji pandemiji, kar nam jasno kaže evropska epidemiološka slika. Ta je bistveno boljša v starih zahodnih demokracijah z okrog 80-odstotno povprečno precepljenostjo kakor v državah »nove Evrope«, kjer je povprečna precepljenost prebivalstva le okrog ali celo pod 50 odstotki. To, da ti podatki sovpadajo z iliberalnimi režimi, ki vladajo v večini držav s slabo precepljenim prebivalstvom, verjetno ni naključje. Ne morem se znebiti občutka, da je za dr. Mastnaka, in tu se ne razlikuje veliko od trditev desnega antipola, princip človekovih pravic in individualne svobode, ki se kaže v popolni odsotnosti občutka za svobodo in pravico drugega človeka, nad vsem, tudi nad pravico celotne družbe do zdravja in posledično do njenega normalnega delovanja. To, kot sem ponazoril s primerom Danske, pa v primeru trenutne pandemije zagotavljajo le, povejmo še enkrat – zaupanje do vlade, zaupanje v ljudi in znanost ter velika precepljenost.

Prav zato, ker v Sloveniji ne obstaja nič od tega, smo tam, kjer pač smo, in prispevki, kot je zadnja Mastnakova kolumna, k izboljšanju res ne pripomorejo. Mastnak se namreč ujame v lastno zanko, ko navaja von Hayekove teze, ki utemeljujejo samo bit neoliberalnega kapitalizma. To je posameznik nad vsem in njegove pravice do popolnoma svobodnih odločitev, ne da bi se pri tem moral ozirati na druge. Kar ga razbremenjuje tudi kakršnega koli odgovornega vedenja. Kolikokrat sem v zadnjem času slišal trditve v smislu moje telo, moje pravice, moja odločitev, jaz nisem v ogroženi skupini, moj imunski sistem je odličen, bom še malo počakal, za druge me ne briga itd. Če je še mogoče do neke mere razumeti razjarjene ljudi na ulicah, ki niti ne vedo prav dobro, proti čemu protestirajo, pa je slišati podobne trditve, v sicer nekoliko prenesenem pomenu, od sicer cenjenega dr. Mastnaka, kar malo šokantno. Predvsem pa je nerazumen Mastnakov pogrom nad znanstveniki, ki bi se bolj prilegal kakšnemu verskemu voditelju islamskega kalifata, kakor humanistu demokracije zahodnega tipa.

Če znanosti ne zaupajo tudi razgledani ljudje in če jo povezujejo s teorijami zarote v smislu znanstveno policijske diktature ter prodanosti mednarodnemu kapitalu, ob tem pa verjetno nehote promovirajo ideje neoliberalnega kapitalizma, katerim sicer že vse življenje nasprotujejo, potem nam res ni pomoči.